(POGOVOR) Vrnitev Andreje Slokar: Če bi mi poškodba vzela preveč, bi rekla, da je konec. A nismo še tam

Po dolgem in zahtevnem okrevanju po poškodbi kolena se Andreja Slokar postopoma vrača na sneg. Za seboj ima prve treninge med slalomskimi količki, zato na prihodnost gleda precej bolj optimistično kot še pred nekaj tedni. Njen cilj je nastop na novembrskem slalomu v Leviju, a poudarja, da vrnitve ne bo izsiljevala. Spregovorila je tudi o težavah med rehabilitacijo, o razhodu s kondicijskim trenerjem Andreo Massijem, o   spremembah v strokovni ekipi in o tem, kako je preživljala mesece brez tekmovanj. Kaj je povedala ...

O trenutnem stanju in vrnitvi na tekmovanja.

"Nekako imamo načrt, da bi nastopila v Leviju. Zdi se mi precej realno, da bi tam lahko startala. Seveda pa, če bom videla, da nisem pripravljena, ne bom nastopila. Ravno zaradi poškodbe imam za seboj zelo malo dni na snegu. Zdaj bom poskušala čim več smučati in se čim bolje pripraviti na Levi."

O tem, ali je po vseh težavah želja po tekmovanju še vedno enako močna.

"Zagotovo si še želim tekmovati. Želja pravzaprav nikoli ni bila težava, niti motivacija ne. Bolj gre za to, da bi, če bi začutila, da fizično enostavno ne zmorem več, da mi je poškodba vzela preveč, rekla, da se tega ne grem več. Ampak nismo še tam. Ni še tako slabo, da bi morala reči, da je konec."

O dolgotrajni rehabilitaciji, zapletih in zadnjih izboljšavah.

"Pri poškodbi križne vezi se večinoma vračamo po šestih mesecih ali več. Tisti, ki se vrne po šestih mesecih, je že zelo hiter. Pri meni se je začelo vse skupaj nekako nalagati. Koleno se dolgo sploh ni odzivalo na nič, kar smo naredili. Tudi mišice niso napredovale, kot bi morale. V nekem trenutku smo prišli do točke, ko se je vse ustavilo, in tudi pri vadbi sem stagnirala. A v zadnjem obdobju se je stanje precej izboljšalo. Mišice se veliko bolje odzivajo, koleno prav tako. Predvsem je pomembno, da mi ne oteka več. Med večjim delom rehabilitacije mi je namreč koleno otekalo in to je bila največja težava. Ko koleno oteče, te tudi vse bolj boli. Ne morem reči, da sem povsem brez bolečin. Niti nisem pričakovala, da bom že to sezono popolnoma brez njih. Že iz izkušenj s prejšnjo poškodbo vem, kako je s tem. Bolečino pač ves čas nekoliko čutiš. Pomembno pa je, da mi koleno ne oteka. Zato lahko zdaj na vse skupaj gledam precej bolj pozitivno."

O prvih dneh na snegu in vrnitvi med slalomske količke.

"V prvih sedmih dneh na snegu sem pet dni smučala prosto, dva dneva pa sem bila na postavljeni progi. Poskusila sem tudi med količki in šlo mi je zelo dobro. Tudi zaradi tega sem zdaj toliko bolj optimistična. Če bi me vprašali dva tedna prej, bi bila precej bolj negativna, kot sem danes. Luč na koncu predora je bila zame že to, da sem se vrnila na sneg in da sem lahko zapeljala na postavljeno progo brez večjih težav. Zdaj pa moram predvsem povečati količino treninga."

O morebitnem strahu, ko se je po poškodbi prvič znova podala med količke.

"Za prvi dan smo si na progi izbrali najslabše mogoče razmere. Nič se ni videlo, bila je megla. Pa smo vseeno rekli, da bomo poskusili. In nisem imela niti enega strahu niti enega dvoma. Zelo zaupam svojemu trenerju Stefanu Costazzi. Mislila sem si, da če mi on reče, da gremo poskusit, potem že ve, da ni tako nevarno. Ne bi me kar nekam spustil. Tudi zato mi je bilo verjetno nekoliko lažje. Poleg tega se je koleno v zadnjem času začelo precej bolje odzivati, prav tako mišice. Tako da nimam nekih hudih strahov."

O načrtu treningov do Levija in previdnem stopnjevanju obremenitev.

"Najprej nekaj dni Nemčije, smučarske dvorane v Wittenburgu. Potem je vse odvisno od snega oziroma razmer. Morda nekaj dni v Val Senalesu, morda se bomo vrnili v dvorano ali pa bomo prej odpotovali v Skandinavijo in trenirali tam. Potem se bomo pripravili na Levi. Za zdaj sem naredila malo dni na progi, ampak to so zame izjemno pomembni dnevi. Zdaj bom poskušala opraviti čim več treningov. Seveda ne smemo pretiravati, ker moramo paziti, da se koleno spet ne vname. Bom pa začela več smučati med količki in manj časa preživljati v fitnesu."

O slalomu kot prvi izbiri in morebitni vrnitvi k veleslalomu.

"Nočem reči, da bom smučala samo slalom. Ampak v tem trenutku je slalom glavna disciplina. Najprej moram v njem priti na neko raven, ker sem enostavno premalo smučala. Če želim v tej sezoni doseči vsaj neko solidno raven, se moram osredotočiti na eno disciplino. Zato je zdaj v ospredju slalom. Če se bo pokazalo, da mi gre dobro, bi začela dodajati tudi veleslalom. Sicer pa bom to sezono pretežno slalomistka."

O svetovnem prvenstvu v Crans Montani.

"Zakaj pa ne? Ne bom rekla ne. Do takrat je še nekaj mesecev in v tem času se lahko res veliko zgodi."

O koncu sodelovanja z Andreo Massijem, ki je bil ob razhodu nekoliko kritičen.

"Nimam kaj komentirati. Kot sem že rekla, se mi zdi to povsem naraven potek stvari. Z nekom začneš sodelovati in z nekom sodelovanje tudi končaš. V karieri sem zamenjala že precej trenerjev, serviserjev in drugih sodelavcev. Zdaj smo pač prišli do te točke tudi z Andreo. Vse, kar lahko rečem, je, da sem mu zelo hvaležna za vse, kar me je naučil, in za vse, kar mi je dal. Ni bilo nobenega kratkega stika."

O sodelovanju s Tadejem Paščinskim, ki je prevzel skrb za telesno pripravo.

"Od konca maja sodelujem s Tadejem Paščinskim. Z njim sem delala rehabilitacijo in z njim delam praktično ves čas od takrat. Pomagal mi bo tudi čez zimo. Zdaj je on glavni na tem področju. S Tadejem sem začela sodelovati, ker sem morala z nekom opravljati rehabilitacijo. Z Andreo nisem mogla delati rehabilitacije, saj je bil zadolžen za kondicijsko pripravo, jaz pa za kondicijske treninge še nisem bila sposobna. Morala sem delati druge stvari in zato je v zgodbo prišel Tadej, ki mi je pomagal pri rehabilitaciji. Zdaj pa to sodelovanje nadaljujemo."

O možnosti skupnih treningov z Nejo Dvornik.

"Za zdaj to ni mogoče. Neja se je veliko prej vrnila na sneg in je smučala že od aprila. Za seboj ima ogromno treningov, jaz pa sem v primerjavi z njo trenutno še pravi ciciban. To, kar zdaj počnem jaz, je nekaj povsem drugega kot njeni treningi. Zato je nemogoče, da bi v tem trenutku kaj resnega delali skupaj."

O tem, ali ji bolj ustreza individualni trening ali primerjava z drugimi tekmovalkami.

"Načeloma mi je vseeno. Ko treniram, ne gledam drugih niti njihovih časov. Ne primerjam se, ker se mi zdi, da mi to samo jemlje osredotočenost. Potem se začnem ukvarjati z napačnimi stvarmi. Najraje bi že na treningu zmagala, ampak zmagovati na treningih me pravzaprav ne zanima, če smo povsem iskreni. Zato mi je vseeno, kdo je z mano na progi. Bi mi bilo pa všeč, če bi lahko trenirali skupaj. Toda trenutno imamo res povsem različne programe. Jaz še nisem na ravni, da bi lahko opravljala treninge, kakršne opravlja Neja. Po drugi strani pa je ona v tem trenutku predobra, da bi se prilagajala temu, kar počnem jaz."

O padalski licenci, ki jo je želela pridobiti, a bo morala še nekoliko počakati.

"Nisem je še opravila. Prioriteta sta bila smučanje in rehabilitacija. Rekla sem si, da ne bom tvegala s pristanki, ker mi ti ne gredo ravno najbolje. Nisem želela tvegati, da bi si še kaj poškodovala. Tako da licenca še vedno čaka in bo počakala do prihodnjega aprila. Takrat jo bom pa že naredila."

O dolgem obdobju brez tekem in odmiku od smučarskega sveta.

"Od smučanja sem se kar precej distancirala. Tekme sem zelo malo spremljala, sem pa zato gledala druge športe. In sem postala pravi kavč komentator. Pravzaprav sem morala včasih že samo sebe malo umiriti. Smučarske skoke sem spremljala. Kakšen komentar sem dala in se mi je že zdelo, da vse vem in vse znam (smeh). Seveda ni bilo tako. Bolj za šalo sem se šla komentatorko. Če sem komu kaj rekla, sem to res mislila v šali. Saj mislim, da smo športniki vsi navajeni, da nas drugi komentirajo, potem pa sem se še jaz malo preizkusila v tej vlogi."

O Niki Prevc, ki ima očitno tudi v Ajdovščini zvesto navijačico.

"Že prej sem navijala za vse naše. Zdi se mi zelo lepo, da se športniki med seboj podpiramo. Zdaj sem imela samo nekoliko več časa, da sem lahko tudi več spremljala in pogledala."

O tem, ali bi jo ob spremljanju smučarskih skokov zamikalo, da bi se tudi sama preizkusila na skakalnici.

"Ne, ne, sploh ne! Za začetek imam kakšnih 30 kilogramov preveč za ta šport pa še višine me je strah. Tako da hvala lepa, ne. Bom kar ostala pri smučanju. To je še vedno moj šport številka ena."

O Tadeju Pogačarju, kolesarstvu in lastni izkušnji s cestnim kolesom.

"Spremljam, nisem pa kakšna navdušena kolesarka. Letos sem enkrat poskusila voziti specialko, torej cestno kolo. Hitro se je pokazalo, da vzdržljivost ni moja močna stran. Pri mojem športu vzdržljivost nima tako velikega pomena, pomembne so druge stvari. In to se na kolesu kar hitro vidi."

O tem, kaj jo je naučilo dolgo okrevanje.

"Med rehabilitacijo sem se veliko naučila. Predvsem o stvareh, ki so povezane z okrevanjem, pa tudi o marsičem drugem. Zdaj, ko sem spet tukaj, ko vidim vse to in smo znova na snegu, sem tako vesela, da sem nazaj, da tega sploh ne morem povedati. To, kar zdaj počnem, je pravzaprav najtežji del vsega, kar moram opravljati. Ampak tako vesela sem, da sem tukaj in da lahko spet delam to, kar imam rada."