(POGOVOR) Ana Bucik Jogan: V smučanju brez staršev ne gre. Tudi ona načrtuje družino, še prej pa ...

Novogoričanka Ana Bucik Jogan, članica novogoriškega Smučarskega kluba Gorica, je v letošnji pomladi pri 33 letih in po 16 sezonah v svetovnem pokalu alpskega smučanja postavila tekmovalno opremo v kot. Soproga nekdanjega poklicnega nogometaša Krisa Jogana in (morda) bodoča učiteljica matematike in fizike (študij ji kljub dolgemu zdomstvu gre h koncu) je po poldrugem desetletju končno preživela poletje, kakršnega poznamo običajni smrtniki, te dni pa se že pripravlja na nove izzive, ki (še) niso pedagoški. Tudi družina je v načrtu, a najprej bo nekdanja odlična smučarka (na tekmah svetovnega pokala je segla do brona, na svetovnem prvenstvu do sedmega in na olimpijskih igrah do 11. mesta) zastavila drugo kariero, ki bo, kot kaže, prej športno-poslovna kot učiteljska.

Ana Bucik je bila že za olimpijske igre v Sočiju 2014 pri dobrih 20 letih prva rezerva takrat precej močnejše slovenske alpske smučarske reprezentance, kot je današnja - s takrat zlato Tino Maze na čelu. Ko je Tina dve sezoni kasneje nehala tekmovati, je Ana prevzela vlogo prve dame slovenskega slaloma, z vrhuncem leta 2022, ko je zasedla šesto mesto v skupnem seštevku sezone. Od leta 2020 je bila tudi del širšega svetovnega vrha (trideseterice s točkami v tem tekmovanju) v veleslalomu. Nastopila je na sedmih svetovnih prvenstvih in na treh olimpijskih igrah - nazadnje letos v Cortini d'Ampezzo, kjer je bila s 24. mestom v tehničnih disciplinah najboljša Slovenka. Sodi med tiste vrhunske športnike, ki se je vedno odzvala na prošnje medijev, tudi lokalnih, in je kljub številnim obveznostim na tujem in doma znala najti čas za pogovor na daljavo in pogosto tudi v živo kot tokrat.

Jeseni vas zadnjih deset let zaradi priprav na snegu praviloma ni bilo doma. Kako ste sprejeli vrnitev v običajno življenje v Novi Gorici?

Zelo pozitivno. Najlepše je bilo biti doma. Končno sem za nekaj mesecev spravila potovalko v omaro. Prej sem leto za letom v njej le neprestano zamenjavala oblačila. Po koncu letošnje sezone in tudi kariere je bilo vse bistveno drugače. Običajno sem še večino pomladi testirala opremo in opravljala sponzorske obveznosti. Morda so se nabrali trije prosti tedni, potem smo pa že imeli kondicijske priprave in odšli na sneg v Argentino. Od vsega tega sem si zdaj doma odpočila. Fizično niti nisem potrebovala toliko tega odmora. Ključen je bil psihičen počitek, ki sem ga po vseh teh letih res potrebovala. Najbolj sem bila vesela te nenadne obilice časa za prijatelje in družino. Ta čas sem v obdobju smučarske kariere najbolj pogrešala. Zdaj čutim v sebi energijo in prostor za nove izzive.

Sestop v normalno življenje ni bil stresen

V kolikšni meri vam je zaradi dolgotrajne odsotnosti od doma v zadnjem poldrugem desetletju ostal občutek prikrajšanosti ali izkoreninjenosti?

Seveda so bili včasih težki trenutki, ko pogrešaš bližnje. Težko je v času dolgih odsotnosti zaradi vrhunskega smučanja obdržati prijateljstva doma. Sem se pa vedno trudila, da sem ohranjala stike z ljudmi, ki so mi blizu. Tako imam zdaj ob vrnitvi kar velik krog znancev in prijateljev, kar je zame ob takšni športni karieri velika zmaga. Biti toliko let v belem cirkusu pomeni imeti čisto drugačen življenjski slog od običajnega. Po drugi strani se zdaj ne čutim prikrajšana. Moram poudariti, da mi je bil ta smučarski način življenja dolga leta zelo všeč. Videla sem cel svet in delala to, kar sem imela najraje. Dal mi je veliko izkušenj in poznanstev.

Ali je za vas konec športne kariere prinesel tudi potrebo po bistveno manjši fizični aktivnosti?

Niti ne. V prostem času se še vedno z veseljem rekreativno ukvarjam s športom. Zelo všeč mi je, da sem lahko daljše obdobje delala nekaj drugega, kot je smučanje, in da sem bila bistveno dlje kot prejšnja leta na morju. Vodni športi so me posebej pritegnili, ob tem pa tudi tenis. Tek ali kolesarstvo sta del mojega vsakdana. To lahko počneš brez nekega dogovarjanja o družbi in terminih.

Nekateri vrhunski športniki imajo po zaključku kariere težave s prilagoditvijo na zahteve običajnega vsakdana. Nastopi občutek praznine. Kako je bilo s tem pri vas?

Jaz sem se tudi v času kariere trudila, da sem, kadar je bilo mogoče, živela in delala podobno kot moje vrstnice. Za vse se vedno najde čas, če le hočeš. Sestop v "normalno" življenje zame ni bil stresen. Je pa res, da sem se na konec pripravljala dalj časa. Že zadnjih nekaj sezon sem razmišljala, da bi počasi končala. Če že govorimo o praznini, je nekaj tega bilo, a je razvoj rezultatov v zadnjem obdobju pokazal, da sem smučanju dala vse, kar sem imela. Vse, kar prihaja zdaj, z veseljem in mirno sprejemam. Očitno sem se za konec kariere odločila v pravem trenutku.

Poskusiva potegniti črto pod smučarsko kariero. Kaj vam je dala, osebnostno, morda tudi materialno?

Smučanje mi je dalo veliko: disciplina, vztrajnost, moč in znanje za premagovanje vsakodnevnih ovir. Vse to prenašam v svoje nadaljnje življenje. Glede materialnega je pa tako: ko sem imela najboljše sezone, je bilo za vse dobro poskrbljeno - ko govorimo o sprotnem življenju. Kot vrhunska športnica sem zaposlena v Slovenski vojski, kjer mi ta status pripada še leto po koncu kariere. Zato se lahko mirno pripravljam na novo delovno kariero. Niti vrhunske smučarke ne zaslužijo dovolj, da jim ne bi bilo treba več delati.

Ljubezen do smučanja je zorela postopoma

Zakaj ste se v zeleni Novi Gorici, daleč od resnih smučišč, odločili, da boste tekmovali prav v alpskem smučanju?

Res je, da je oče poznavalec smučanja, a sta me starša kot otroka usmerjala v več športov. Ukvarjala sem se z atletiko, plesom, košarko, odbojko in smučanjem. Takrat ni bilo nekih resnih tekmovalnih ciljev. Vse se je dogajalo postopno. Smučanje mi je bilo všeč, v njem pa sem tudi najhitreje napredovala in bila najbolj uspešna. Tako je odločitev postopno dozorela v to smer.

Kdaj se je pri vašem smučanju zgodil preskok od ljubezni k ambicioznosti?

Ob koncu osnovne šole, ko sem dosegla zmago na državnem prvenstvu. Potrditev tega, da veliko zmorem in da bi lahko v tekmovalnem smučanju imela prihodnost, pa je prišla v prvem letniku gimnazije, ko sem se uvrstila v mladinsko državno reprezentanco.

Korak naprej ste naredili ravno v prvem obdobju srednje šole, ko je v tekmovalnem smučanju največ osipa in ko v najstniškem obdobju misli bežijo drugam. Kako vam je uspelo ohraniti osredotočenost na šport in dvigniti rezultate?

Seveda sem se tudi jaz včasih počutila malo prikrajšana, da se nisem mogla toliko družiti in zabavati z vrstnicami in vrstniki kot večina ostalih. Večkrat mi je bilo težko. Sem se pa trudila ohranjati neko ravnotežje med športom in ostalim življenjem. Pri tem so mi pomagali starši. Ko sem bila doma, so me spodbujali, da grem ven, da se družim, da grem na kakšno zabavo, da si vzamem čas za svojo družbo. Tako sem po eni strani ohranjala stike, po drugi pa so mi prav te stvari dajale energijo, da sem smučanje s takšno ljubeznijo ohranjala na visoki ravni toliko let. Naučila sem se najti pravo razmerje med tem, da sem dobro trenirala in da sem si vzela čas zase, za najbližje in za sprostitev. V veliko pomoč mi je bil sedanji soprog Kris, s katerim sva skupaj že od gimnazije. Ves čas sva se zelo podpirala. Ker sva bila oba športnika, sva dobro razumela potrebe drug drugega. Zato sem lažje zdržala zdoma in se s še večjim veseljem vračala domov.

V enem od pogovorov s starši kolesarskega šampiona Tadeja Pogačarja je Tadej omenil, da mu je bilo zelo v pomoč, da so ga starši podpirali v vsem, kar je bilo okoli športa, v kolesarstvo, ki ga niso poznali, pa se niso vtikali. Pri vas je bil položaj verjetno ob očetu, smučarskem učitelju in trenerju, drugačen ...

Smučanje je precej drugačen šport kot kolesarstvo. Posebej to velja na Primorskem, saj smo daleč od smučišč, primernih za treniranje. Če v mojem primeru starši ne bi poznali smučanja in me ne bi strokovno, finančno in logistično podpirali od prvega dne, se z njim ne bi mogla ukvarjati. V smučanju brez velike vpletenosti staršev v otroških in mladinskih kategorijah preprosto ne gre. Večkrat so mi morali ob finančnih in organizacijskih težavah smučarske zveze priskočiti na pomoč še med člansko kariero. V teh okoliščinah sem morala sama postaviti mejo med družinskim in službenim delom smučanja - ne toliko zaradi svoje želje, saj so bili starši korektni, temveč da bi preprečila morebitne težave v odnosih z ljudmi iz smučarske zveze. Starše sem vedno vključevala v smučanje - tudi kot zrela tekmovalka. Tudi takrat so mi prišli prav številni nasveti. Uspelo mi je vzpostaviti dobro povezavo med mano, starši in smučarsko zvezo, kar mi je prineslo precejšnjo dodano vrednost.

Edina Primorka v reprezentanci

Kot edinega Primorca med Gorenjci in Štajerci so Jureta Franka nekoč kolegi v smučarski reprezentanci pošiljali plavat. Kako ste se vi počutili v reprezentanci kot - do prihoda Andreje Slokar - edina Primorka?

Nikoli nisem čutila niti omalovaževanja niti prevelikega rivalstva. Dekleta smo se dobro razumela. Druga drugo smo gnale naprej. Ko smo se izmenjavale pri kuhanju, je tudi kakšna primorska jed med njimi našla odobravanje. Meni je bilo od začetka jasno, da če bom dobra na tekmah, nobenega ne bo zanimalo, od kod prihajam. Sem bila pa vedno ponosna na to, da sem Primorka in da sem se v smučanje prebila po nekoliko drugačni in težji poti kot ostali.

Običajni ljudje si težko predstavljamo, kakšen je urnik vrhunskega smučarja. Kakšen je bil v teh zadnjih 16 letih vaš vsakdan?

V zimski sezoni budilka zazvoni ob petih zjutraj, saj se tekme pogosto začenjajo že ob devetih, pred tem pa je ob običajnih jutranjih stvareh treba opraviti še gimnastiko, smučarsko ogrevanje in ogled tekmovalnega terena. Po tekmi so na vrsti še analize in pregled materiala, posveti s serviserjem, kakšna terapija. Z materialom je vsak dan veliko dela, saj se za vsako tekmo pripravi pet parov smuči.

Kaj pa ko ni snega?

Vsako leto so priprave, treningi na snegu, tekme, testiranja in potovanja nanesli okoli 230 dni odsotnosti od doma, pa še takrat, ko sem bila doma, sem bila brez obveznosti le približno tri tedne. Javnost veliko večino tega, kar moramo smučarke narediti, da nas lahko gleda v neposrednih televizijskih prenosih svetovnega pokala, ne vidi. Niti večino tega dela, ko ni več snega. Po koncu stare smučarske sezone še približno mesec dni testiramo material za novo. Tega je ogromno. Za sezono se pripravi okoli 50 parov smuči. Sledi nekaj počitka, potem so na vrsti meseci kondicijskih priprav. Tudi v najhujšem poletju se trenira dvakrat na dan. Ob tem moraš paziti, da se pravilno prehranjuješ ter da dovolj in ob pravem času počivaš. V tem času se opravlja še glavnina sponzorskih obveznosti. Urnik je pravzaprav skoraj celo leto nabit.

Bron iz ukinjene kombinacije

Kot visoka in močna tekmovalka ste imeli potencial v hitrih disciplinah in kombinaciji, v kateri ste leta 2018 zabeležili tudi edine stopničke v svetovnem pokalu. Zakaj se vaša kariera

ni razvila tudi v to smer?

Res je. Ob koncu mladinske in v začetku članske kariere sem v evropskem pokalu vozila tudi smuke in superveleslalome, a sem imela boljše rezultate v veleslalomu, predvsem pa v slalomu, ki ga nisem želela zanemariti. Da se je moj razvoj v hitrih disciplinah ustavil, je deloma moja odločitev, deloma pa tudi posledica razmer za delo. Ekipa v tehničnih disciplinah je bila tedaj močnejša in je nudila več. Mislim, da sem se prav odločila. Tehnične discipline so bliže mojemu značaju. Pri tveganju si postavljam neke meje. V teh razmerah sem iz tehničnih disciplin potegnila več kot iz hitrih.

Že kmalu po omenjenem bronu v švicarskem Lenzerheideju so tedanji format kombinacije ukinili. Ali vam je kaj žal za morebiti izgubljenimi priložnostmi za še nekaj vrhunskih uvrstitev?

Ne. Že preden je prišlo do ukinitve, sem razmišljala, da bi s kombinacijo nehala, ker takrat ni bilo mogoče zagotoviti dovolj treningov hitrih disciplin. Če le parkrat na leto voziš smuk, potem pa startaš na tekmi, je to prenevarno početje. Vesela sem, da mi je nekaj kombinacij uspelo, a tudi, da sem ostala nepoškodovana in sem se lahko s polno močjo posvetila slalomu in veleslalomu.

Sledila je kriza v letu 2019. Kaj se je dogajalo?

V dolgi karieri se to zgodi večini smučark in se je tudi meni. Nisem bila več zadovoljna z opremljevalcem smuči. Menjala sem opremo, a pravih rezultatov v svetovnem pokalu ni bilo. Glede na to, da pa sem bila zdrava in da sem dobro trenirala, sem bila prepričana, da smučam bolje, kot kažejo trenutni rezultati, in da moram podaljšati tekmovalno sezono. Tako je - tudi po posvetu z očetom - padla odločitev, da odpotujem na turnejo FIS za pokal Daljnega vzhoda, da bi nabrala še nekaj točk FIS in dobrih občutkov ter samozavesti za naslednjo sezono. Tam sem v slalomu in veleslalomu nabrala tri zmage in tretje mesto. Čeprav je bilo vse drugače kot v Evropi, s snegom vred, so se organizatorji zelo potrudili. Izkušnja je bila dobra, že v začetku naslednje sezone pa se je pokazalo, da je bila ta odločitev pametna. Po tem se je začelo moje najboljše obdobje kariere.

Kaj in kdaj vam je bilo v karieri najtežje?

Nekajkrat, ko je zmanjkovalo denarja, najbolj na začetku kariere, pa občasno tudi še kasneje. To, da so se starši odločili, da me finančno podprejo, in da so to zmogli, je bila zelo nesebična in lepa odločitev, brez katere ne bi dosegla, kar sem. To so bili težki časi tudi zanje. Hudo je bilo tudi v času pandemije kovida - pa ne le zato, ker smo se morali stalno paziti in se nenehno testirati. Pogrešala sem neposredne stike. Še tisto malo dni, ko sem prihajala domov, nisem smela nikamor in se nisem smela družiti z nikomer. Pred olimpijskimi igrami v Pekingu se nisem mogla družiti niti s svojim soprogom, tedaj še fantom Krisom. Nekaj dni sem bila tedaj čisto sama doma.

Ali lahko štejemo kot vaš vrhunec četrto mesto v slalomu na tekmi svetovnega pokala v Franciji leta 2022?

Ja, to je bila za primorsko smučanje posebna tekma z zmago Andreje Slokar in mojim četrtim mestom, vendar pa je meni najbolj dragoceno celotno obdobje v letih 2022 in 2023, ko sem v skupnem seštevku sezone v slalomu segla do šestega, v veleslalomu pa do 14. mesta. Takšnega obdobja stalnosti ne dobiš z eno tekmo. V to je bilo vloženega ogromno dela in na to sem najbolj ponosna.

Olimpijske zgodbe

Tekmovali ste na olimpijskih igrah leta 2018, 2022 in 2026. Le malo je manjkalo, da bi ujeli še Soči 2014. Kakšni so spomini na olimpijske začetke?

Tri je lepa številka. Za Soči sem bila prva rezerva. Bilo je še zgodaj, nisem nič zamudila. Že tedaj sem verjela, da moj čas še pride, kar se je tudi pokazalo.

Sledila sta dva nastopa v državah, ki so vse prej kot smučarske, v Južni Koreji in Kitajski. Kakšni so spomini?

Želela bi si, da bi bile igre kje drugje, da bi imele z glasnimi in številnimi gledalci ob progi spodbudo kot v Evropi. V Južni Koreji smučanje ni razvito. Domačih gledalcev je bilo zato malo, tujih pa zaradi oddaljenosti od Evrope tudi. Pravega vzdušja ob progah tam ni bilo, na Kitajskem pa zato in predvsem zaradi omejitev v času pandemije kovida tudi ne. So se pa tako Kitajci kot Korejci potrudili pri organizaciji. S hrano, bivanjem in sporazumevanjem ni bilo nikakršnih težav. Razmere na tekmovališčih so bile odlične. Je pa bila Kitajska zame srečen kraj. S kovidom se nisem okužila, kot se je sicer kar nekaj tekmovalcev. Zaradi omejitev druženja sem se lahko ukvarjala le s tem, zaradi česar sem prišla tja. Ni bilo nekega sicer običajnega drugega dogajanja, ki jemlje čas in energijo. Dosegla sem solidna rezultata, enajsti mesti v slalomu in veleslalomu. Azijski izkušnji sta bili drugačni, a na svoj način lepi. Z veseljem bi sicer Južno Korejo in Kitajsko enkrat obiskala kot turistka.

Po tem pa ste le dočakali olimpijske igre v pravi alpski državi in še skoraj doma, v Cortini d Ampezzo. Kaj so vam dale?

Žal mi niso dale toliko, kot sem pričakovala. Zakaj? Nimam nekega res pametnega odgovora. Preprosto se je izkazalo, da sem pred tem smučanju dala vse, kar sem imela. Bila sem zdrava, trenirala sem dobro, a rezultatska krivulja je šla navzdol - ne za veliko, a v našem športu je tako, da nekaj izgubljenih stotink sekunde pomeni, da si deset mest slabši, kot si bil lani. Podzavestno so zame prihajale druge prioritete v življenju in na snegu nisem bila več pripravljena toliko tvegati kot v najboljših sezonah. Nisem več popolnoma zaupala vase. Razočaranj je bilo še nekaj. Pristnega navijaškega vzdušja je bilo razmeroma malo. Logistično zahtevni dostopi do prizorišč in visoke cene vstopnic so razredčile vrste obiskovalcev. V teh razmerah je bilo pa lepo, da sem imela ob sebi družino in druge svoje najbližje.

Piko na i težavam so verjetno pritisnile še poškodbe v tehničnem delu slovenske reprezentance, po katerih je na vas padlo vse rezultatsko breme.

Res je, da ob meni ni bilo Andreje Slokar in Neje Dvornik, a tega bremena nisem čutila. Verjetno so ga predvsem ljudje iz smučarske zveze. Jaz sem bila že v prvem delu svoje kariere, predvsem v slalomu, kar nekaj let v takšnem položaju, ko se je od mene pričakovalo nekaj več in sem se na to navadila. Navsezadnje ne glede na vse okoli sebe vedno tekmuješ zase. Zaradi tega, ker sem bila praktično edina v slalomu in veleslalomu sposobna doseči visoke uvrstitve, res nisem čutila nekega dodatnega pritiska. Žal mi je le, da s kakšnim boljšim rezultatom nisem uspela razveseliti slovenskih navijačev.

Obiski na koncu sveta

Med dolgo kariero ste se redno ustavljali na dveh skoraj skrajnih točkah civilizacije - v finskem Leviju na Arktiki in v argentinski Ushuai. Kako ste ju doživljali?

Dobro desetletje sem hodila tja. Proti koncu našega poletja smo vsako leto približno mesec dni trenirali v zimi južne poloble v Ushuai. Tam je bila nekakšna izolacija na koncu sveta. Lahko si se brez nekih motenj posvetil treningu v dobrih razmerah. Tja sem prav zato, pa tudi zaradi srečevanj z drugimi ekipami, ki so tam trenirale, rada hodila. Včasih smo šli tudi malo v mesto. Še lepše mi je bilo na skrajnem severu, v finskem Leviju, le za obisk bližnje turistične Božičkove dežele ni bilo nikoli časa. V Leviju sta odlično vzdušje in organizacija. To je bilo prvič v sezoni, ko si med ljudmi, ki poznajo smučanje, začutil zimo. Tam sem odpeljala nekaj svojih najboljših slalomov.

Tudi v smeri vzhod-zahod ste šli skoraj do skrajnih točk, kjer leži sneg - od Sahalina v Tihem oceanu na ruskem Daljnem vzhodu do Sun Valleyja v ameriškem Skalnem gorovju. Kaj vam je iz tega dela potovanj ostalo najbolj v spominu?

Na Sahalinu odlična organizacija, na vzhodu ZDA pa Killington. To je moje najljubše tuje prizorišče tekem, kjer sem imela lepe rezultate, dosežene v zelo navijaškem vzdušju. Pozna se, da je smučanje tam razvito in da je prizorišče blizu velikih mest in s tem dostopno za obisk. Stiki z domačini so bili prijetni. Ljudje tam so zelo odprti, dostopni in prijazni. Na ameriški zahod in Skalno gorovje nimam najboljših spominov. To so v glavnem smučišča sredi divjine brez pristnega vzdušja. Je kar pusto. Je pa tam mnogo več snega kot pri nas, včasih celo preveč. Tako smo med ameriško turnejo želeli dva tedna trenirati v centru Palisades Tahoe, a je ves čas snežilo. Sicer smo dobili izkušnjo smučanja po kvalitetnem suhem celem snegu tamkajšnjega območja, od resnega treninga pa ni bilo nič. Tudi tekma tam je bila slaba.

Poldrugo desetletje ste imeli dve družini. S tisto smučarsko ste letno preživeli več kot z domačo. Verjetno ste si kdaj šli tudi na živce.

Ko si tekmovalka v svetovnem pokalu, je to zate praktično služba, v kateri imaš ves čas od jutra do noči ob sebi sodelavce. To si večina ljudi težko predstavlja. Običajno je pač, da greš po službi domov in se vsaj za nekaj ur umakneš od sodelavcev v zavetje družine. V vrhunskem smučanju tega ni. Normalno je, da se v takšnih smučarskih skupnostih odnosi spreminjajo. Bile so sezone, ko smo se izvrstno razumeli, in druge, ko se je bilo treba precej prilagajati drug drugemu. Ves čas sem se zavedala, da je tudi to neločljivi del smučanja in da smo skupaj, da si pomagamo, kadar le lahko. Kadar pa ti kaj ali kdo gre na živce, se moraš znati umakniti in si vzeti čas zase. To mora biti del vsakodnevne rutine. Na srečo nas je bilo v večini sezon v tekmovalni in podporni ekipi kar veliko in si lahko tudi malo izbiral oziroma se družil ob kavi z različnimi ljudmi, več s tistimi, s katerimi si si bil bliže. Vsekakor so bila leta v svetovnem pokalu šola prilagajanja. Posebej med trenerji so bile menjave pogoste, še posebej v mlajših kategorijah in v prvih letih mojega članskega smučanja. V tistem obdobju na to, kdo bo prišel, nisem imela vpliva in naučila sem se, da se s tem ne obremenjujem. Z leti, z rezultati in ugledom sem počasi dobila tudi sama nekaj besede pri tem, kako naj bo sestavljena podporna ekipa in koga si želim ob sebi. Glede odnosov so bila tako zadnja leta bolj mirna, ker je bila ekipa okoli mene v glavnem ista.

Ob koncu kariere je ponavadi tudi čas za zahvale tistim, ki so vam v belem cirkusu veliko pomenili. Koga bi našteli?

Ves čas mi je bil za smučarske nasvete v dragoceno oporo oče. Sicer pa bi iz podporne ekipe najprej omenila serviserja smuči Andreja Čerina. Z mano je bil devet let. S tem so neločljivo povezane smuči Salomon, na katerih sem dosegla največje uspehe. Ob koncu kariere so zame naredili tudi poseben par, ki ga bom hranila za spomin. Osem let sta me skozi kondicijske priprave vodila Matija Reja in Aljaž Markič, za lajšanje bolečin pa je skrbela fizioterapevtka Ana Mali. Trenerjev je bilo veliko. Vsak mi je nekaj dal. Mojih vrhunskih rezultatov v obdobju 2020-2024 pa ne bi bilo brez Janeza Slivnika, Sergeja Poljšaka, Mitje Kunca in Aleša Valentija. Takrat sem se v tekmovalnem delu lepo razumela s kolegicama v tehničnih disciplinah Tino Robnik in Nejo Dvornik.

Druga kariera

Kaj boste počeli odslej? Bo imela prednost družina, izobraževanje ali delovna kariera?

Ni še nekega točnega plana. Aktivna sem že. Novih izzivov se že veselim. Dogovori še niso tako daleč, da bi lahko javno povedala, kaj točno bom počela. Družine si vsekakor želim in pride na vrsto, ko bo čas za to. V tem in naslednjem letu je pred mano še dokončanje študija pedagoške matematike in fizike ter vzpostavitev neke dejavnosti, od katere bom živela. Načrtujem, da bi delala in študirala hkrati.

Izbrali ste kar zahtevni študijski disciplini. Kako sta vas pritegnili?

Po naravi sem realna oseba in cenim natančnost. Všeč mi je, da ne okolišimo, da ne filozofiramo in da ne iščemo preveč zgodb. To so bila moja vodila tudi v smučanju, kjer sicer nisem na konkretni ravni uporabljala svojih matematično-fizikalnih znanj, je pa res, da si pri razreševanju tekmovalnih problemov nisem postavljala več vprašanj, kot je bilo treba.

Športno kariero ste zaključili brez resnih poškodb. Samo sreča za to verjetno ni bila dovolj?

Pri smučanju je osnova za preventivo pred poškodbami dobra fizična priprava. Temu sem vsa leta dajala velik poudarek. Nekaj pomaga tudi kombinacija inteligence in občutka za hitre odločitve na snegu. Nekako sem izostrila veščino, da - glede na dnevno razpoloženje in formo - izberem: ali bom šla tokrat v tveganju do konca ali ne. Na svoje slabe dni nikoli nisem iskala limitov. A pri vrhunskem smučanju brez grdih padcev ne gre. Tudi sama sem jih imela nekaj, a sem jo srečno odnesla. Morda me je malce obvarovala tudi genetika.

Ali vas bomo v drugi karieri videli kot učiteljico, trenerko ali kaj tretjega?

V trenerstvu zdaj ne, ker bi bila spet veliko zdoma. Iz smučarske kariere mi je ostalo veliko poznanstev na drugih področjih dela, v Smučarski zvezi Slovenije in med sponzorji. Lahko marsikaj ponudim tistim, ki so bili ob meni, ko sem smučala. Veliko stvari se odpira. Pogovori tečejo. Bomo videli, kam se bo obrnilo. O šolstvu v kratkem še ne razmišljam.

Najverjetneje torej ostajate v smučanju. Glede na množico poškodb v beli karavani se porajajo vprašanja o varnosti, opremi, tekmovalnem formatu. Kakšen je vaš pogled na to?

Glede varnosti in opreme stanje ni kritično. V razvoj smo bili v času moje kariere že vključeni tudi tekmovalci. Zaščitni ukrepi in oprema so se v teh letih izboljševali. Dobili smo kakovostnejše čelade, varnostne mehove, ki se sprožijo ob padcih v hitrih disciplinah, protiurezno smučarsko perilo, varnejše zaščitne mreže ... Se je pa treba zavedati, da se ukvarjamo s športom v nepredvidljivi naravi, kjer vsi iščemo meje. Nastajajo velike hitrosti, pri katerih nastopi tudi tveganje. Zato je pravzaprav naš šport zanimiv, so pa del tega tudi poškodbe.

Kaj pa format svetovnega pokala v času globalnega segrevanja? Ali bi kazalo del tekem svetovnega pokala preseliti v dvorane in na južno poloblo?

Upam, da tega ne bo in da bo sneg v Evropi še nekaj časa vztrajal. Smučarji bi imeli premalo časa za počitek in pripravo na novo sezono. Vse skupaj bi zahtevalo še več denarja in bi smučanje še bolj oddaljilo od množičnosti in gledalcev. Povečal bi se razkorak med svetovnim pokalom in ostalimi tekmovanji. Veliko težje bi se bilo širšemu krogu smučarjev prebiti v svetovni pokal. Baza tekmovalnega smučanja bi se zožala. Mislim, da to ni prava pot. Bo pa treba razmišljati, kako se prilagoditi novim razmeram. Nekaj manevrskega prostora pri iskanju prizorišč v tradicionalnih smučarskih državah je še. Vse težje pa bo najti dovolj dobre in logistično primerne terene za trening. Potrebne bo veliko iznajdljivosti, posebej v klubih in pri delu s podmladkom, saj si ti ne morejo privoščiti poletnih priprav na južni polobli, naravne zimske sezone v Evropi, kjer je smučanje doma, pa so vse krajše.

Kaj bi ob slovesu sporočili vsem, ki se bodo za vami podali na tekmovalno smučarsko pot?

Jaz sem na svoji športni poti uživala. Vsak, ki ima smučanje rad, naj gre v to smer. Vredno je početi stvari, ki jih imaš rad, loviti pri tem svoje sanje in za njihovo uresničitev narediti vse. Je pa treba v vsakem dnevu, kadar se da, uživati. Takšni trenutki te potem prenesejo tudi čez težja obdobja življenja.