
Lahko bi bila Maja, saj se je Alja Senica, članica mariborskega Teniškega kluba Branik in slovenske reprezentance v pokalu Billie Jean King, rodila pred 18 leti v maju. Dijakinja četrtega letnika Prve gimnazije Maribor je v letošnji sezoni naredila pomemben korak v profesionalnem tenisu in izrazito napredovala na svetovni lestvici WTA v članski konkurenci. V začetku letošnjega novembra je zasedala 633. mesto med posameznicami in 424. mesto v dvojicah, kar sta njeni dosedanji najboljši uvrstitvi.
Lansko sezono je končala na 1280. mestu med posameznicami in 930. mestu v dvojicah. V primerjavi z zaključno lestvico minulega leta je tako napredovala za 647 mest med posameznicami in 506 mest v dvojicah. V Rogaški Slatini je letos osvojila svoj prvi turnir med profesionalkami v posamični konkurenci in tudi v igri dvojic. Naslednjo sezono načrtuje skupaj s svojim trenerjem, očetom Dominikom Senico, kot razvojno s poudarkom na močnejših mednarodnih turnirjih in tekmovanjih WTA. V nedeljo se je takoj, ko se je vrnila s priprav v turški Antalyi, Alja Senica, ki ima za dolgoročni cilj uvrstitev med prvih deset igralk na svetu, priključila slovenski reprezentanci. V pokalu Billie Jean King Slovenke 20. in 21. novembra v Velenju čaka dvoboj z Indonezijo.
Ujel sem vas na pripravah v Turčiji. Ali niso bile v načrtu za november šolske obveznosti, se je plan morda spremenil?
"Ne, načrtovali smo priprave v Antalyi in udeležbo na turnirju z nagradnim skladom 15 tisoč dolarjev (z 1:2 je izgubila proti Latvijki Mariji Lauva, op. p.), vrnitev v Slovenijo pa je bil predvidena okrog 15 novembra, ko se bom v Velenju priključila na pripravah reprezentanci za pokal BJK."
Ne boste prišli v Velenje "skurjeni" oziroma preutrujeni?
"Ne bi rekla. Zdi se mi dobro, da imam veliko tekem v nogah in da igram na pesku. Igrali bomo sicer v dvorani, ampak na pesku, zato mislim, da mi bo to pomagalo, če bom nastopila."
To ni bilo prvo povabilo kapetanke Maše Zec Peškirič v reprezentanco, vendar igrali zanjo še niste. Mislite, da boste tokrat dobili priložnost?
"V reprezentanco sem bila prvič povabljena pred dvema letoma v Velenju, lani sem bila z ekipo v Litvi in letos v Portorožu. Kot igralka sem napredovala. V pokalu ne igraš samo zase, ampak tudi za ekipo in svojo državo, če bom dobila priložnost, bom dala svoj maksimum. O tem bo odločila selektorica, bomo videli."
V Velenju bo igrala tudi Tamara Zidanšek, kar sprva ni bilo predvideno, je pa velika okrepitev za reprezentanco. Kaj pa njena udeležba pomeni za vas?
"Tamara je res zelo izkušena igralka. Na turu je že veliko let, bila je 25. igralka na svetu, zato je to velika prednost za nas, za ekipo. V redu se razumeva, ko sem bila mlajša in tudi kasneje, mi je dala ogromno nasvetov. Kadar sem jo vprašala o določenih stvareh, mi je vedno pomagala. Pogovori s takšno igralko so mi vedno dali nekaj več. To, da sva soigralki, je res perfektno."
Ali v Beli dvorani pričakujete zmago?
"Ja, seveda. Vedno greš na zmago, vedno vse vložiš v to. Zato tudi toliko vlagamo v ta šport in se odrekamo nekaterim stvarem za to, da bomo uspešni. Seveda, zmaga, nič drugega ne pride v poštev."

Očitno tudi kot družina veliko vlagate v to, da bi prišli do uspešne profesionalne kariere. Oče Dominik Senica je vaš trener in tudi trener Nike Radišić. Odločitev, da greste čisto zares v profesionalni tenis po letošnji dvojni zmagi na challengerju v Rogaški Slatini, je bila znana zdaj ali že prej?
"Ne, že prej, od otroštva je bila moja želja, da postanem profesionalna teniška igralka. Ko sem na slovenskem nivoju začela osvajati lige in državna prvenstva, sem zelo hitro prešla v mladinski tenis, kjer sem bila zelo uspešna. Takoj zatem sem v članskem tenisu zelo hitro osvojila točke. Že takrat sem z dobrimi rezultati sama sebi dokazovala, da zmorem. Lahko rečem, da sem se lani oziroma pred letom in pol, ko sem prenehala igrati na mladinskih turnirjih, odločila, da grem samo v članskem tenisu na polno. Na začetku je bilo morda malo težje, ker je velik preskok iz mladinskega tenisa v članski tenis, kjer igraš s starejšimi in bolj izkušenimi igralkami. Mislim, da sem dobro izkoristila priložnosti in da sem pokazala, kaj vse zmorem. Ocenjujem, da sem na dobri poti."
Vaš prehod v člansko konkurenco je bil res hiter. Zagotovo ste se odločili po tehtnem razmisleku skupaj z očetom, ki vas tudi najbolje pozna. Pa vendar, ali ni bil ta prehod morda celo prehiter?
"Oče je že na začetku, ko sem bila mlajša, veliko delal z mano in veliko potoval, ker sem igrala na veliko turnirjih, poleg tega sem igrala tudi v klubu. Pred letom in pol mi je začel še bolj pomagati. Hvaležna sem za to, ker vem, da mi želi najboljše. Potem ko sem bila stara 16 let in sem dobila svoje prve WTA-točke, je skupaj s trenerji padla odločitev, da igram samo na članskih turnirjih."
Na poti profesionalne teniške igralke ste si zastavili visoke cilje. Do kod lahko pridete?
"Ja, cilje imam postavljene visoko. Imam postavljene kratkoročne cilje in dolgoročni cilj. Želja je, da bi v naslednji sezoni prišla med 300 najboljših igralk, leta 2028 pa bi rada igrala v kvalifikacijah za grand slame. To so kratkoročni cilji, ki so dosegljivi, glede na to, koliko sem v letošnji sezoni napredovala na lestvici. Za to, da se to lahko stori in da bo to uspelo, je treba veliko delati, se truditi in zaupati vase."
"Včasih morda ni najlažje, ampak ga poskušam maksimalno poslušati oziroma narediti to, kar reče"
Z očetom sta vedno več skupaj na igriščih in tudi zunaj njih. So v vajinem odnosu tudi kakšna trenja, se mu morda kdaj tudi uprete ali pa ga samo zvesto poslušate, ker mu popolnoma zaupate?
"Oče je edini trener, ki mu lahko popolnoma zaupam. Včasih morda ni najlažje, ampak ga poskušam maksimalno poslušati oziroma narediti to, kar reče. Včasih se na treningih z njim ne strinjam, kar je čisto normalno, ampak najbolj pomembno je, da dobro sodelujeva."
Glede na to, da je oče še vedno tudi trener Nike Radišić, ali kdaj skupaj trenirata?
"Ja, kadar sva skupaj, imava to možnost. To sezono je Nika ogromno po turnirjih in veliko potuje, zato ni bila skoraj nič v Sloveniji. Ko pa pride v Slovenijo, in če imava priložnost, skupaj trenirava, ampak v zadnjem času to ni bilo pogosto."
V Velenju bosta sotekmovalki, sicer sta konkurentki. Kakšen pa je vajin odnos?
"Odnos je dober. Vedno sem nanjo gledala kot na vzornico. Vselej mi je bilo zanimivo, da mi pomaga, ker je starejša in je bila na svetovni jakostni lestvici. Včasih mi je več pomagala, bila sem tudi pri njej. Letos je naredila velik preskok, zlasti v dvojicah je zelo uspešna."
Igrali boste v domači dvorani pred domačo publiko. Bo to plus, bodo domači navijači dali dodatno energijo?
"Najlepše je igrati doma, da me lahko gledajo domači, uživajo in me spodbujajo. Ni veliko takšnih turnirjev. Veliko hodim po svetu in zame je to vedno lepo. Mogoče je nekaj dodatnega pritiska, ampak če bomo znale to dodatno podporo izkoristiti sebi v prid, bo to velik plus."
Sezone s tem za vas še ne bo konec?
"Takoj po pokalu BJK bom nastopila na turnirju W75 v Trnavi, potem še na turnirju W50 v Selvi Gardeni, do konca leta pa gremo na turnir, ki še ni določen, saj še izbiramo med dvema."
Boste šli v tople kraje ali pa boste proste dni preživeli kar v Mariboru?
"Malo počitka seveda bo, bom pa ostala v Mariboru. Verjetno bom morala še kaj dokončati za šolo in nadaljevati pripravljalno obdobje. Ne vem še, kdaj bom začela naslednjo sezono, ker še ni turnirjev v koledarju, ampak mislim, da v sredini januarja."
Veliko vrhunskih športnikov se je v otroštvu ukvarjalo z več panogami. Ste tudi vi počeli kaj drugega? Kaj vas še veseli?
"Ko sem bila še čisto majhna, sem dobila lopar v roke. Na začetku je v teniški šoli učenje namenjeno bolj zabavi. V mlajših kategorijah pa sem hitro napredovala in bila uspešna. Ko sem bila stara 15 let, sem osvojila državni naslov v kategoriji do 18 let, pri 16 letih pa sem se odločila, da na mladinskih turnirjih ne bom več tekmovala."
Boste spomladi igrali na turnirju W75 v Mariboru?
"Seveda, v načrtu je, da bom konec marca igrala doma na Braniku."
Aleš Mišič





