(REPORTAŽA) Štiriinpetdeset let prijateljstva ob Kolpi: Fučkovčani se spominjajo starih časov in "rešujejo svet"

Število prebivalcev idilične vasi Fučkovci, ki leži v Beli krajini, se vsakega avgusta poveča za kakšnih deset začasnih prebivalcev. Moška družba, imenujejo se Fučkovčani, namreč že 54 let gostuje, bolje rečeno kampira, na domačiji pri Šeginovih, danes Blažičevih, kjer so jih prvič z odprtimi rokami sprejeli davnega leta 1973. Takrat mnogi še študenti, danes pa odrasli moški - veliko jih je že v pokoju, se vsako leto znova ob istem času tradicionalno zberejo na istem mestu kot nekoč, postavijo šotore in nekaj dni preživijo pod milim nebom. Delijo izkušnje, se spominjajo starih časov in "rešujejo svet", del druženja pa je tudi kulturni program. Spoznavajo okoliške vasi, cerkve, vinske kleti in druge znamenitosti. Vsake toliko pa pride čas, da v družbo uvedejo kakšnega novega člana, skupno jih je bilo doslej nekaj čez dvajset.

Druženje sta začela Primorca Gregor Kirn in Igor Švagelj, ko sta bila stara nekaj čez 30 let, prvi dve leti je bil z njima tudi Jože Cindrić. Tretje leto se je število članov povečalo na šest, pridružili so se Branko Pahulje, Ivan Konstantinović in Rihard Trebše, leta 1976 pa se je avgusta v Fučkovcih družilo že devet moških, a so pozneje število stalnih članov omejili na deset. Leta 1978 so prijatelji sprejeli samoupravni sporazum o ustanovitvi Počitniške interesne skupnosti za organiziranje aktivne rekreacije - PISOAR, za cilje pa so si med drugim šaljivo zadali fizično in intelektualno sprostitev in krepitev v zdravem okolju ter zmerno športno in nezmerno družabno dejavnost.

Udeleženec skupnosti je lahko postal tisti, ki ga je poznalo najmanj tri četrt udeležencev, je bil starejši od 25 in mlajši od 50 let, moral pa je biti tudi nasprotnik abstinence in vegetarijanstva. Posebej pomembno pa je bilo pravilo, da se srečanja niso smela udeležiti dekleta oziroma žene prisotnih. Če bi bile žene zraven, se druženje ne bi tako dolgo ohranilo, so prepričani vsi udeleženci letošnjega srečanja.

Arhitekti, pravniki, zdravniki

Letos jih je v Fučkovce prišlo enajst, eden se je pripeljal s sinom, bolje rečeno, priletel je z Madagaskarja. V tem času je bila med Fučkovčani približno polovica članov Štajercev. Če je sprva veljalo tudi pravilo, da se dva člana ne smeta ukvarjati z enakim poklicem, so to nekoliko zrahljali. Med člani so trenutno trije zdravniki, tiskar, poslovnež, pravnik, arhitekt, strojnik ... Različni poklici, različni profili ljudi, ki jih druži najmanj ljubezen do Fučkovcev. Vrsto let so v svojih vrstah imeli tudi muzikanta, ki je popestril večerno dogajanje. Člani so igrali kitaro, klarinet, tubo. Glasbe letos ni bilo v programu, niti radia nimajo v kampu. Zato pa je brnel velik ventilator, ki je preganjal vročino.

Branko Pahulje in Ivan Konstantinović sta med najstarejšimi člani. Koprčan šteje 89 let, Izolčan 85 in je doslej manjkal zgolj trikrat. Poznata največ zgodbic iz zgodnjih let druženja. Spominjata se, kako so se nekoč morali ob prihodu prijaviti na policiji. Tako so se že od začetka dobro spoznali tudi z lokalnimi policisti in imeli z njimi vedno dobre odnose. Zmeraj kampirajo na isti jasi tik ob Kolpi, ki jo je lastnik tudi letos pred njihovim prihodom pripravil - pokosil. Nekoč so šotore razporedili okrog mogočne lipe, a sence drevesa danes nimajo več. Lipa se je namreč posušila, gospodar jo je moral požagati, moški pa si sedaj postavijo manjšo skupno montažno streho, ki jo je organiziral Erik Vrabič. Pod njo je ravno dovolj prostora za mizo s stoli in hladilnik. Brez tega ne gre. Manjka le še teve, se pošalijo.

Prva leta so vsi spali v enem velikem šotoru, imenovali so ga konjušnica, v njem pa je bilo šest ali sedem ljudi. "Veš, kako so eni smrčali. In prdeli!" pravita starostnika. Spomin prikliče širok nasmeh na obraze moških, ki imajo danes seveda vsak svoj šotor. Joco Garb pripomni, da je njegov zanj celo prevelik, saj ga težko sam postavi, zato razmišlja, da bi se prihodnje leto srečanja udeležil z manjšim. Ima pa ga postavljenega na idealni poziciji, doda, najbližje ohladitvi v reki. Zaradi starosti in dolge poti so letos Primorci prišli z organiziranim prevozom, nekaj jih je spalo v bližnji hiši, saj so za šotorjenje prestari, pravijo; svoje prenočišče so ljubkovalno poimenovali Dom obnemoglih Fučkovčanov.

Pijačo hladili v izviru

Elektriko jim odstopijo gostitelji, vendar so se z njo modernizirali šele pred petimi leti. Dermatolog Dušan Rems je takrat pripeljal kabel, a je slabo izmeril dolžino od hiše do tabora. Težavo so moški seveda hitro odpravili. "Tekoče stopnice potrebujemo," zbrana druščina komentira iz leta v leto bolj naporno vzpenjanje po hribu do domačije, kjer jim včasih pomagajo skuhati kosilo. V improvizirani kuhinji v kampu namreč praviloma pripravljajo zgolj zajtrk, zanj pa je tretje leto zapored zadolžen Joco Garb. V neposredni bližini je tudi izvir pitne vode, vendar je danes pijačo lažje kupiti in hraniti na hladnem. Ko še niso imeli hladilnika, so v tem izviru hladili pijačo.

"Včasih smo tekmovali, kdo vrže kamen čez Kolpo," sogovornika opisujeta zgolj eno izmed prostočasnih aktivnosti na prostem. "Nikomur ni uspelo razen Jožetu Cindriću, bil je oficir in športnik," dodata. V spominu jima je ostala tudi spretnostna igra, pri kateri je zmagal tisti, ki je uspel nogo dvigniti najvišje po deblu lipe. "Takrat smo se malo več družili. Igrali smo se s kockami, poker, tudi šah, a sem jaz prepogosto zmagoval, zato smo to prenehali," šaljivo pove Pahulje. Organizirali so celo tekmovanje v biljardu. Njihov moto od samega začetka je bil "vsakdo lahko dela, kar hoče, samo, da ne moti drugih".

Okupacija Štajerske

Najbližja trgovina in bife sta oddaljena kakšnih deset kilometrov in sta jih velikokrat "reševala". Druženje se začne v sredo, ob tem pride del ekipe že dan prej in pripravi "skupne prostore", domov pa odidejo v soboto. Včasih so vztrajali vse do nedelje, saj so se radi udeleževali okoliških gasilskih veselic, ki so bile največkrat ob sobotah. "V nekem trenutku smo program skrajšali do sobote, ker ne hodimo več na veselice," doda Konstantinović. Kakorkoli, Fučkovčani pravijo, da so jim ti štirje dnevi druženja, ki jih preživljajo pod milim nebom, sveti.

Moški medse radi sprejmemo tudi kakšnega gosta, ki pa nima enakih pravic kot polnovredni član, lahko pa pride v goste zgolj za en dan. Seveda ne sme priti praznih rok, ostali in obstali pa so tisti, ki so se dovolj dobro vklopili v družbo. Prvega Štajerca je med Fučkovčane pripeljal Igor Jošt, ki je bil sam sedem let kandidat, preden si je prislužil polno članstvo. Pošali se, da je naredil neverjetno napako: "Komaj smo ustavili okupacijo Štajerske, zato smo sprejeli dodatek k statutu, ki omejuje njihovo število." Štajerski člani pa v en glas dodajo, da je družba zaradi njih bolj žlahtna. Primorci sicer priznavajo, da so si po mentaliteti zelo blizu.

Kampirajo z dovoljenjem

Prihod zdravnikov v druščino povezujejo tudi z dvigom higiene in modernizacijo. Na vprašanje, kam gredo, ko morajo na stranišče, moški povedo, da imajo WC "zgoraj" pri domačiji. Jim pa vsak dan vsako leto znova zaznamujejo tudi tri stalnice - skale, med katerimi je ena higienska, druga družabna (ta stoji sredi rečne struge), tretja pa je za pomivanje posode.

Kolpa je imela letos celo 29 stopinj Celzija, kar je bilo odlično za kopanje, čeprav je bil vodostaj nizek. Je pa pred leti reka prestopila bregove, a so se pred nevihto, ki je povzročila poplave, moški takrat pravočasno umaknili. Pilot med njimi je namreč pravilno napovedal poslabšanje vremena. Takrat bi jim odneslo šotore, če bi ostali v kampu, so prepričani. Tistega leta so se domov odpravili izjemoma v petek, okoli dvanajste ure, popoldne ob dveh pa je bila voda že tam, kjer so prej stali njihovi šotori.

Sicer so zelo striktni, kar se tiče čistoče, in prostor v neokrnjeni naravi zapustijo takšen, kot so ga našli. Zadnja leta so ustanovili celo društvo, saj je za kampiranje treba pridobiti dovoljenje od upravne enote, kar vsakič znova tudi uredijo. Eno leto so imeli sosede, skavte in skavtinje, s katerimi so se takoj spoprijateljili. Beguncev niso nikoli opazili, so pa od domačinov slišali, da se sprehajajo po vaseh. So pa videli lisico.

En dan druženja namenijo kulturi. Tako ni turistične znamenitosti v bližnji okolici, ki je Fučkovčani v minulih 54 letih ne bi obiskali. Z gostitelji se razumejo, pravijo, da so skoraj kot sorodniki, pomagali so jim tudi, ko so hišo priklapljali na vodovod. Letošnji vročinski val je sicer zaznamoval tokratno druženje. Enega člana, starega okoli 80 let, so morali že prvi dan odpeljati domov, drugi pa je imel prav tako težave zaradi previsokih temperatur in je tisti dan obležal, a se je pozneje bolje počutil in je lahko ostal. Zaskrbljeni prijatelji so dan po odhodu poklicali obnemoglega člana, ki se je počutil bolje. Popoldanska ohladitev v reki je bila tako za preostale še toliko bolj dobrodošla.

Zastonj piling

Občasno je mimo nas zaplul kak kanu, ko smo dosegli kamen oziroma skalo za druženje, pa so se hitro razvnele debate o tem in onem. Hobiji, ženske, lepotni posegi, avtomobili in zelo malo ali nič politike. Ni trajalo dolgo, ko so do nas priplavale ribice in nas začele rahlo grizljati. Zastonj piling. Reka je v preteklosti, ko so bili tukaj, občasno imela samo 19 stopinj. Takrat pa je resnično šlo za več kot prijetno ohladitev.

Poleg letnega druženja v Fučkovcih društvo za svoje člane organizira tudi izlete po vsej Evropi. Obiskali so Hrvaško, Italijo, Avstrijo, Srbijo, enkrat letno pa imajo tudi skupščino, praviloma v Ljubljani. Njihovi izleti so sicer razdeljeni v dve kategoriji: BB, kar pomeni "brez bab", in ZB, kjer so ženske lahko prisotne; teh je manj.

Fučkovčani svoja druženja dokumentirajo, vsakih nekaj let izdajo zbornik s fotografijami v tiskani obliki, natančno pa so beležili tudi prisotnost članov. Vsako leto si potiskajo majice v drugi barvi - letos so bile rdeče, prav tako je tradicija, da razpošljejo dopisnice s kakšnim zanimivim verzom. "Samo štiri dni, a to nam je sveto. Svoj čar zadrži čez vse dolgo leto," je bil denimo eden izmed verzov v preteklosti. Predvsem pa se vsakič po vrnitvi domov veselijo druženja čez leto dni.