Asja Lednik Štrukelj
V teh dneh je bilo nad Slovenijo znova mogoče opazovati severni sij. Pojav, ki ga večina povezuje s severnimi državami, je pri nas vse bolj pogost. O razlogih, zakaj je temu tako, smo se pogovarjali z mag. Darkom Kolarjem, doktorskim študentom in raziskovalcem v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici.
Sogovornik pojasnjuje, da je bil severni sij, ki je bil v torek viden iz Slovenije, posledica močne geomagnetne nevihte. "Med geomagnetno nevihto se je Zemljino magnetno polje pod vplivom močnega sončevega vetra stisnilo in zmanjšalo, posledično pa se je obroč polarnega sija razširil. V takem primeru lahko polarni sij postane viden tudi na območjih, ki so dlje od severnega pola, na primer v Sloveniji."
Kaj pa podnebne spremembe?
Še do nedavnega smo severne sije povezovali denimo s severnim delom Evrope, zdaj so precej pogosti tudi pri nas. Zakaj? Kolar pojasni: "Kot že samo ime pove, je severni sij oziroma aurora borealis značilen predvsem za arktična področja, v Evropi na primer za Nordijske države. Ker so za nastanek severnega sija krivi nabiti delci s sonca (tako imenovani sončev veter), sta intenzivnost in pogostost pojavljanja severnega sija močno odvisna od sončeve aktivnosti, ki običajno sledi 11-letnemu ciklu." Trenutno smo v obdobju, ko je Sončeva aktivnost blizu svojega maksimuma, pove Darko Kolar in dodaja, da ob povečani sončevi aktivnosti pogosteje prihaja do geomagnetnih viharjev oziroma neviht - pojava, pri katerem se pod vplivom močnejšega in bolj dinamičnega sončevega vetra Zemljino magnetno polje stisne, zmanjša in spreminja. "Posledično se obroč polarnega sija razširi in polarni sij postane viden tudi na območjih, ki ležijo dlje od severnega pola oziroma bližje ekvatorju. Močnejša kot je geomagnetna nevihta, dlje od severnega pola je viden polarni sij."
Na vprašanje, ali je to, da lahko severni sij zdaj vidimo tudi pri nas in ne več le na severu slabo z vidika okoljskih sprememb, sogovornik odgovarja, da temu ni tako. "Podnebne spremembe ne vplivajo na to, na katerih geografskih širinah je viden severni sij. Severni sij je odvisen izključno od sončeve aktivnosti in interakcije sončevega vetra z Zemljino magnetosfero – torej od pojavov, ki se dogajajo od okoli 500 do več deset tisoč kilometrov daleč od Zemlje in na katere podnebne spremembe ne vplivajo."
Kako nastane severni sij?
Mag. Darko Kolar, doktorski študent in raziskovalec v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici pojasni: "Iz zunanjih plasti sonca (tako imenovane korone) se v osončje širi sončev veter, ki ga sestavljajo nabiti delci. Sončev veter potuje skozi medplanetarni prostor, tudi proti Zemlji, s hitrostjo od 300 kilometrov na sekundo do 1000 kilometrov na sekundo (za primerjavo, hitrost zvoka je okoli tisočkrat manjša, 345 metrov na sekundo). Ko se približa Zemlji, ga prestreže Zemljino magnetno polje."
In nadaljuje: "Magnetno polje Zemlje predstavlja učinkovit ščit, saj prepusti le približno 0,1 odstotek energije Sončevega vetra. Področje, kjer Sončev veter interagira z Zemljinim magnetnim poljem, se imenuje magnetosfera. Oblika magnetosfere se nenehno spreminja zaradi sprememb lastnosti sončevega vetra. V polarnih področjih je vpadna smer nabitih delcev praktično vzporedna smeri Zemljinega magnetnega polja, zato se ne odklonijo stran od Zemlje, ampak prodrejo do zgornjih plasti Zemljine atmosfere (na višini med 100 do 300 kilometrov), kjer pri trkih z atomi in molekulami atmosferskih plinov pride do pojava, ki mu pravimo polarni sij."
"Polarni sij povzročijo trki med visokoenergijskimi nabitimi delci iz sončevega vetra (najpomembnejšo vlogo igrajo elektroni) in atomi ali molekulami plinov v zgornjih plasteh Zemljine atmosfere (med 100 in 300 kilometrov nad površjem Zemlje). Pri trku vzbudijo elektrone v atomih ali molekulah plinov v ozračju v višja energijska stanja. Ko se le-ti vrnejo v nižja energijska stanja izsevajo svetlobo, ki jo vidimo kot polarni sij. Barva polarnega sija je odvisna od vrste plina in energijskega stanja elektrona, ki ga trk vzbudi. Atomi kisika v severnem siju povzročijo zeleno in rdečo svetlobo, molekule dušika pa modro oziroma vijolično. Ostali elementi zaradi majhnega deleža v ozračju nimajo pomembnejšega vpliva na barvo polarnega sija," zaključi Darko Kolar.
Severni sij pri nas drugačen kot tisti na skrajnem severu
Sicer pa je sonce trenutno v ciklu aktivnosti, ki se je začel decembra 2019 in bo trajal približno do leta 2030. "Glede na število sončevih peg, ki so dober pokazatelj sončeve aktivnosti, je bil maksimum tega cikla julija 2025. To pomeni, da se bo do leta 2030 sončeva aktivnost počasi zmanjševala. Statistično to pomeni manjšo verjetnost močnejših neviht - torej v povprečju manj geomagnetnih neviht, ki bi bile dovolj močne, da bi bil severni sij viden tudi iz krajev, ki ležijo bližje ekvatorju," Kolar odgovarja na vprašanje o tem, ali bomo severni sij lahko v naših krajih videvali vse pogosteje.
In četudi so torkovi prizori severnega sija neverjetni, ti niso povsem primerljivi s tistimi, ki jih lahko vidimo na primer na Finskem. "Znotraj polarnega obroča je mogoče opazovati vse oblike severnega sija - od zaves, žarkov, stebrov, spiral ali dinamičnega utripanja, ki pokrivajo celotno nebo. V krajih, ki so dlje od severnega pola, lahko sij praviloma opazujemo le kot šibko žarjenje svetlobe na severnem obzorju," pove Darko Kolar in zaključi: "Ob redkih priložnostih, kot so močnejše geonevihte, lahko sij postane dovolj močan, da je viden tudi višje na nebu in da je mogoče razločiti različne oblike in barve."
