(PISMO BRALKE) Najvišje dobro

Pred prihajajočim (ponovnim) referendumu o uzakonitvi asistence pri končanju življenja pred mano oživljajo mnoge podobe. Podoba tete, ki je za rakom umirala v bolnišnici. Podoba babice, ki je bolehala in umrla doma. Predvsem pa podobe obeh staršev, ki sta prav tako umrla zaradi terminalne bolezni. Oče je umrl dokaj hitro, brez večjih in dolgotrajnih bolečin, pri mami je bil položaj popolnoma drugačen: dolgo, počasno, boleče in nemočno odhajanje, za katero je večkrat sama želela, da bi se skrajšalo. Podatek, da je bila vse življenje pristno in globoko verna in tudi pobožna, pove dovolj o pregovornem krščanskem trpljenju, ki ga po križanem in trpečem Kristusu nase prevzemajo ter stoično prenašajo vsi pravi kristjani. Moja mama je bila pravi kristjan (v vseh dimenzijah in pomenih besede), a bi se bolečinam in trpljenju umiranja v trenutku odpovedala. Ne iz napuha, ne iz bogokletnosti; iz preprostega dejstva, da njena bolečina ni več ničemur služila. Nikamor vodila. Ničesar – razen trpljenja – ni prinesla nikomur, ki se ga je dotaknila. Nasprotno: prinesla je dvom o samem smislu življenja, o smislu medicine, izgubo dostojanstva in samospoštovanja ter neskončno čakanje na odrešitev.

In prav dve zgoraj navedeni lastnosti – napuh in bogokletnost – me skrbita, jezita, strašita ter mi jemljeta na formalnopravnih in religioznih osnovah človeštva utemeljeno pravico do lastne volje in izbire. Četudi je slednja prav v slednjih temeljih izpričana in dovoljena! Hipokratova prisega jasno govori o poslanstvu zdravnikov. In sveto pismo skupaj z mnogimi teološkimi misleci ter najvišjimi predstavniki cerkve (Benedikt XVI. na primer pravi, da ima človek možnost izbirati, kar je del njegovega osebnega dostojanstva) na več mestih ponuja človeštvu možnost izbire – sicer z vsemi teološko podkrepljenimi pripadajočimi pogubnimi posledicami, a vendar izbire! Če slednja obstaja, mar ni tudi krščansko, da je ljudem dovoljeno uveljavljati to izbiro in jo živeti?

Ne razumem tistih zdravnikov, ki se skrivajo za Hipokratom ali svojim poslanstvom, ki naj bi bilo služiti človeku in skrbeti za njegovo najvišje dobro. Hipokratova prisega sicer po nobenem kriteriju ni ne pravno, ne formalno in ne strokovno zavezujoča, a bi jo lahko morebiti bolj resno vzeli, upoštevaje osnovni postulat zdravniškega poslanstva: delati dobro. Hipokratova prisega namreč pravi: "V trenutku, ko stopam v zdravniški poklic, svečano obljubljam, da bom življenje postavil v službo humanosti /…/; pri izvajanju svoje dolžnosti do bolnika name ne bodo vplivale nobene od naštetih okoliščin: starost, bolezen, nemoč, vera, etnično poreklo, nacionalnost, spol, politična pripadnost, rasa, seksualna usmerjenost, razredna pripadnost ali katerakoli druga osebna okoliščina/…/; absolutno bom spoštoval človeško življenje /…/."

Kako lahko torej zdravnik prav na podlagi osebnih okoliščin, prepričanj in/ali stališč negira že prvo iztočnico svoje lastne prisege? Ali pa se neupoštevanje volje pacientov in ohranjanje njihovih življenjskih funkcij v vegetativnih stanjih kljub eksplicitni, nedvoumni in v zdravem obdobju izraženi želji, da se agonija ne podaljšuje, po novem razume kot znak humanosti? Katera etična vrednota prevlada v teh primerih? Ohranjati življenje (četudi nevredno tega poimenovanja, četudi ob počasnem razpadanju pri živem telesu, četudi noben analgetik in ne morfij ne pomagata več? …) v imenu prepričanja samega ali upoštevati svobodno voljo človeka, v neki točki (le še?) umirajočega bolnika? Katera etika si lahko jemlje pravico, da je nad etiko posameznika, nad njegovo svobodno voljo in pravico do odločanja o lastnem življenju? Ne tujem – kot bi radi odločali nekateri zdravstveni in/ali bogoslužni delavci? Ali si to sploh kdo predoči? Nekdo drug (torej vlada/stroka/religija) bi rad odločal o meni, sama o sebi pa zakonsko ne smem? Kako sprevrženo je to? In na katere čase že to spominja? 

Ne razumem tega strašenja ljudi, da bodo pa zdaj kar zdravniki (medicinsko osebje?) hodili naokoli s smrtno dozo uspaval ali drugih pripravkov za končanje življenja, svojci (ki menda itak komaj čakajo, da se bodo znebili ostarelih in bolnih svojcev) pa jih bodo preprosto poklicali in priskrbeli odrešilni "šus" za tistega, ki bi se ga pač radi znebili??! Ali ljudje res tako malo zaupajo v svoje bližnje? Sami vase? V sistem? In če drži to zadnje – mar ni potem skrajno neodgovorno, da zadevo preprečimo, namesto da bi uredili vzdržen, pregleden, zakonit in strokoven sistem? Zlorabe vseh (slehernega!) sistemov so možne, a že vnaprej in apriori neko stvar onemogočiti, ker lahko pride do zlorab, je enako smiselno, kot onemogočiti druge sisteme, ki prav tako omogočajo zlorabe – od socialnih transferjev do metadonskega zdravljenja, svobode izražanja in še česa. Ali je prava pot, da stvar, ki zahteva premislek, ureditev, strpnost in doslednost, enostavno – prepovemo?

Če kdo meni, da je počasno, mučno, človeka nevredno umiranje v bolečinah, ki jih analgetiki ne ublažijo in se človek več niti ne zaveda, ne govori, ne diha, ne odvaja, se ne premika, krščansko, zveličavno in humano (!), mu te pravice nihče ne odteguje ali omejuje. In veljati bi moralo tudi obratno. Ne zato, ker je svetost življenja, na katero se sklicujejo sodobni apostoli krščanstva, prav njihova dogmatična in brezprizivno deklarirana pravica, ampak ker je tudi krščanstvo le ena od religij, ne pa absolutni in vseobsegajoči normativ, po katerem bi morali živeti (in trpeti) vsi ljudje na Zemlji.

Ali smo sposobni resnično spoštovati svobodno voljo sočloveka? In to v tistem najbolj intimnem, najbolj svojstvenem delu, ki govori o odločanju o lastnem telesu? Lastnem življenju? Če zagovorniki evtanazije lahko sprejmejo(-mo), da je del ljudi nikoli ne bo podprl, ali ne bi bilo pošteno, da bi veljalo tudi obratno?

Alenka Fingušt, Rače