Čas hitro teče, še dvakrat, trikrat gremo spat, pa bodo že volitve. Kako boste spali v naslednjih štirih letih po volitvah, je odprto vprašanje. Veliko je še neznanega, nič še ni zares odločeno, in pravzaprav to tudi pričakujemo od pravih volitev. Nekatere stvari pa so vendarle že znane in jasne in prav je, da jih povzamemo.
Zanesljivo ni in tudi ne more biti stranke "novih obrazov", ki bi tako kot Gibanje Svoboda (GS) pred štirimi leti preusmerila ljudsko nezadovoljstvo z vladavine Janševe kovidne vlade na svoj mlin in dosegla prepričljivo zmago z rekordnim številom poslanskih sedežev. GS kot vodilna vladna stranka po štiriletnem mandatu vsekakor ne bo mogla ponoviti fenomenalnega volilnega rezultata, kar je povsem normalno in pričakovano. Vlada ali stranka po štirih letih vladanja nikoli ne prihaja na nove volitve nepoškodovana. Po svoje je uspeh že to, da so ob koncu mandata za SDS še vedno prepričljivo druga največja stranka glede na trenutne volilne preference. Spomnimo se, da sta dve njuni predhodnici, SMC in pozneje LMŠ, razpadli še v teku mandata vlade, ki sta ju vodili, in izginili iz političnega prizorišča.
Lahko se zgodi, da o usmeritvi koalicije na levo ali desno ne bo odločala zgolj zadnja stranka, ki se bo uvrstila v parlament, ampak celo to, kateri poslanci
Če je še pred nekaj meseci veljalo, da bi nova stranka, vendar s "starimi obrazi", Prerod, ki jo je ustanovil Vladimir Prebilič, lahko odigrala vlogo "reševalnega padala" za nad GS razočarane levosredinske volivce, je danes jasno, da takšna vloga niti ni potrebna in še več, Prerod jo tudi ni sposoben odigrati. Od vsega začetka, ko se je začelo govoriti o stranki, njen ustanovitelj ne kaže neke posebne zagnanosti in odločnosti, vzbuja vtis, da to počenja zato, ker drugi to od njega pričakujejo, ne pa ker sam in njegovi somišljeniki tako hočejo. Povabilo na kavo s predsednikom SD ga je drago stalo, ko se je od nekod privlekla napoved skupnega sodelovanja na volitvah, saj se je marsikateremu potencialnemu aktivistu postavilo vprašanje, ali je res smiselno ustanavljati stranko samo za to, da bi jo za volitve povezali z neko drugo stranko. Celo uvrstitev v parlament ostaja negotova.
Velika polarizacija
Gotovo je tudi to, da preproste ponovitve vladne koalicije v sedanji sestavi treh strank ne moremo pričakovati. Evidentno je tudi, da se volilna kampanja dogaja v razmerah velike polarizacije, ki jo na eni strani uteleša in poganja SDS, njen naslovnik na drugi strani pa je GS. Razumljivo je, da obe stranki druga drugo izključujeta kot potencialno koalicijsko partnerico. Volilno kampajo bo prvenstveno določala dinamika soočenj med obema vodilnima strankama, pri čemer vas fokus na ti dve stranki ne sme zavesti. Kot sem že večkrat poudaril, za usmeritev bodoče vladne koalicije nemara ne bo tako odločilno, ali bo ena od obeh glavnih rivalskih strank dobila odstotek več ali manj v primerjavi z drugo, pač pa katera bo peta, šesta ali celo sedma stranka, ki se bo uvrstila v parlament, saj to pomeni najmanj štiri poslance, ki lahko odločilno vplivajo na sestavo koalicije. Lahko se zgodi, da o usmeritvi koalicije na levo ali desno ne bo odločala zgolj zadnja stranka, ki se bo uvrstila v parlament, ampak celo to, kateri poslanci bodo zasedli poslanska mesta.
Če v tej luči pogledamo slovenski politični prostor, se zdi, da je desna stran bolj konsolidirana in homogenizirana. NSi je s skupno listo z SLS in Fokusom zmanjšala možnost prevelike razpršitve desnih glasov na stranke, ki ne bi presegle praga za vstop v parlament. To, kar je še ostalo na desnici izven SDS, NSi in Demokratov Anžeta Logarja, je zanemarljivo, če seveda ne upoštevamo stranke Resni.ca, ki je po programskih usmeritvah in nastopu izrazito desna suverenistična stranka, porojena iz anticepilstva in kovidne politične mentalitete. Njeno mesto v kakšni levoliberalni koaliciji bi si težko predstavljali.
Na levi strani političnega spektra so razmerja bolj zamotana in negotova. Res je volilna povezava Levice in stranke Vesna prinesla znatne sinergijske učinke, ki se kažejo tudi v volilnih preferencah, predvsem pa je Levica pridobila to, kar ji je najbolj manjkalo, namreč teren. Levica velja za izrazito urbano stranko, vendar omejeno na bolj izobražene volivce v nekaterih urbanih središčih, z Vesno pa je postala bolj vtkana v številna lokalna in regionalna okolja, ki se srečujejo z okoljskimi problemi in mobilizirajo prebivalce. Stranki Levica odcepitev radikalnih levičarjev Mihe Kordiša ni pretirano škodila, mogoče si je celo pridobila nekaj političnega prostora proti politični sredini. Če smo že prisiljeni razmišljati v okvirih politične polarizacije, na levo stran lahko uvrstimo tudi stranki Prerod in Pirate. Obe sta kot kaže, na meji vstopa v parlament, vendar če eni ali drugi ali pa obema preboj v parlament ne uspe, bo izguba glasov na levem spektru velika, mogoče celo usodna.
Slovenija vendarle ni Tadžikistan
Televizijska soočenja so bila vsaj do sedaj najbolj pomembna oblika prepričevanja volivcev, ne samo sama po sebi, temveč tudi kako jih interpretirajo v drugih javnih medijih in komentirajo na socialnih omrežjih. Prvo takšno soočenje predsednikov strank je organizirala javna TV Slovenija, bojkotirala pa sta ga tako Janez Janša (SDS) kot tudi Jernej Vrtovec (NSi). Ko sem izvedel, da Janše ne bo, sem takoj pomislil na Tadžikistan. Tam sem namreč pred leti kot opazovalec OVSE preživel kakšna dva meseca in pol pri spremljanju predsedniških volitev. Na soočanjih glavnega kandidata in že predsednika države ni nikoli bilo. Je nad vsemi kandidati, je utelešenje politične moči in resnice in se ne more prepirati z nekakšnimi drugorazredneži, ki mu ne morejo biti enaki, njegova podoba mora ostati bleščeča, čista in vzvišena. Ampak Slovenija vendarle ni Tadžikistan. Na predvolilnem soočanju na Pop TV se je s podizvajalcem Jernejem Vrtovcem vendarle pojavil. Bil je razmeroma zadržan, svoja stališča je predstavljal kot dejstva in resnice, o katerih se ne prepira, udrihanje po nasprotnikih je prepustil podizvajalcu.
V luči predvolilnih soočanj je zanimiva predvsem strategija SDS, saj, kot vse kaže, namerava bojkotirati soočenja na javni radioteleviziji. Tako ni bila prisotna tudi na soočenju na Radiu Slovenija. Očitno je del njihove predvolilne kampanje tudi devalvacija javne radiotelevizije in poskus njene stigmatizacije kot zarotniškega in njim sovražnega medija, navsezadnje pa tudi vnaprejšnji razlog za obračun z njo po eventualni volilni zmagi. Kakorkoli že, dejstvo je, da se je z bojkotom zmanjšal pomen soočenj na javni radioteleviziji tudi za druge udeležence, pa tudi za volivce. Takšna soočenja so bolj kot ne postala nerelevantna.
Lahko se zgodi, da o usmeritvi koalicije na levo ali desno ne bo odločala zgolj zadnja stranka, ki se bo uvrstila v parlament, ampak celo to, kateri poslanci
Že pred začetkom uradne volilne kampanje je bilo veliko ugibanj, kakšno vlogo utegnejo imeti socialna omrežja (X, Instagram, Facebook, TikTok). Ugibanj je bilo hitro konec. Ta igra je že umazana. Že takoj na začetku so določeni profili GS na Instagramu doživeli množično obleganje, kar je povzročilo težave pri dostopu in subvertiralo njihova programska sporočila. Množičen naval na njihove profile se ne more zgoditi naključno, mora biti vnaprej pripravljen in načrtovan. Kakršnekoli načrte v zvezi s spletno kampanjo so v GS že imeli, je povsem jasno, da so jim jih spodnesli že na samem začetku in bodo morali začeti znova, zavedajoč se, da jih za vsakim vogalom čaka množica botov in preži na nove priložnosti subvertiranja spletne volilne kampanje.
Je bil Reagan konzervativec?
Če se na kratko ozrem še na vsebinske vidike dosedanjih soočanj, je treba priznati, da nismo izvedeli veliko več od tega, kar sicer vemo o programskih usmeritvah siceršnjih političnih konkurentov in nasprotnikov. Bolj pomemben je pomensko-interpretativni okvir, nekakšen metapolitični jezik, ki iz ozadja in nevidno usmerja tok razprav o posameznih problemih. Na primer, nesporne dosežke vlade, kot je plačni sporazum v javnem sektorju, pokojninska reforma, uveljavljanje dolgotrajne oskrbe, pristop k reševanju stanovanjske problematike, se poskuša v opoziciji interpretirati in razvrednotiti kot to, da je stranka Levica "ugrabila Golobovo vlado" za uresničitev radikalno levičarskih projektov. Nič od tega samo po sebi ni levičarski projekt, ampak so vsi ti dosežki rezultat trnovega usklajevanja, kompromisov in iskanja še sprejemljivih rešitev, tudi za ceno odstopa od nekaterih lastnih programskih izhodišč. Tudi sicer za politične projekte v javno korist velja, da so dobri takrat, kadar jih vpleteni sprejmejo s stisnjenimi zobmi, vendar od njih ne odstopijo, ker je vsaka druga rešitev še slabša. Ministri Levice, to poudarjam še enkrat, se ob teh projektih niso izkazali kot "socialni revolucionarji", ampak bolj kot "uspešni tehnokrati", kar dokazuje odhod Mihe Kordiša iz njihove druščine.
Nekateri mi bodo nasprotovali z vprašanjem, kaj pa dvig minimalne plače na 1000 evrov, ob nasprotovanju združenj delodajalcev, ali ni ta dvig izraz družbenega egalitarizma Levice? Sam sem prepričan, da se je ta dvig lahko zgodil le ob tako rekoč polni zaposlenosti in pomanjkanju delovne sile, kar delodajalce tako ali tako sili k povečevanju plač, če želijo obdržati ali privabiti delovno silo. Ekonomske kalkulacije so vsaj enako pomembne kot politična prepričanja. In če že pomislim na revolucionarje, se spomnim izjave že pokojnega ameriškega konzervativnega sociologa Davida Reismana, avtorja znamenite knjige Osamljene množice, ki je že davno, v osemdesetih letih, na vprašanje, kako se kot konzervativec počuti ob tem, da spada v isto kategorijo kot Ronald Reagan, ogorčeno odgovoril: "Reagan konzervativec? Ne! On je nevaren revolucionar!" Na to isto pomislim tudi jaz, ko slišim, da Janez Janša prisega na tradicionalizem in konzervativno politiko.
Simboli nad programom
Sploh pa v tej volilni kampanji štejejo simbolne geste, ki brez besed povedo več kot programske izjave. Ena od takšnih gest se je zgodila na predvolilni konvenciji stranke SDS, kjer je zazvenela slovenska prepesnitev ene od Thompsonovih "domovinskih pesmi" in je stranko v hipu umestila v evropski kontekst prebujajočega se neofašizma. Vse, kar SDS reče, napiše ali izjavi, je treba gledati skozi to prizmo. Slovenskim konzervativcem in desničarjem bi rad sporočil, da ni nič narobe z njimi, da lahko ohranijo svoje vrednote in politična prepričanja, ne da bi postali ustašofili.
Letošnji volilni dan ne bo preprosto zgolj lep zgodnjepomladni sprehod do bližnjega volišča. Odločali ne bomo samo o tem, ali bomo imeli malo bolj desno ali malo bolj levo usmerjeno vlado. Odločali bomo o vrednotah in o tem, kam sodimo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
