No, pa so me dogodki spet prehiteli! Ni kaj, treba bo priznati, da gre nam starejšim vse bolj počasi, ampak s tem ne mislim, da imamo na Studencih pasje življenje.
Pred dobrim letom sem namreč malo opisal naše zanimivosti. Bilo je po odselitvi pujskov, priselitvi osla Bineta in čakanju na razplet zgodbe s slavno parcelo. Ampak o tem razpletu naj povedo desetine kriminalistov, ki so pravkar sredi dela.
Takrat sem tudi pohvalil prašičjo farmo, saj so mnogi otroci iz vrtca prvič videli pujska, in to krškopoljskega ter madžarsko mangolico. In sem pošteno napovedal, da bodo zato pozneje v življenju lažje prepoznali svinje in prasce. To prepoznavanje seveda ni enostavno, zato pa imamo vsaka štiri leta volitve. Ja, mi Prleki smo to zmedo imenovanj lepo rešili s skupnim imenom gujdeki!
Pa so nam pujske odpeljali, najbrž na večno pot, in pripeljali Bineta. Žal ni imel družbe znotraj ograje – zunaj nas je bilo in nas je vsak dan več – zato se mu je to poznalo pri pozdravljanju. Če si mu rekel, da nekam greš, je tudi on dvignil ušesa in z zateglim glasom nadaljeval "i ja". Imel je tudi rahlo spanje in je včasih že pred šesto uro prestrašil kakšnega zaspanca, ki je njegov pozdrav zamenjal za trobljenje ladje.
Žal so tudi Bineta odpeljali v neznano. In takrat se je rodila ideja, da bi na tej dvakrat ograjeni parceli (upravičeno, glede na ceno!) lahko imeli pasji park. Zadnje čase jih je vse več, pa bi otroci iz vrtca spet lahko spoznavali različne pasme. Kaj pasme, tudi njihovo obnašanje je zanimivo. Največ majhnih vztrajno bevska in jih imenujemo "na baterije". Nekaj se jih elegantno in tiho sprehaja, problem pa povzroča nekaj tistih, ki lajajo z zvočnikom.
Za povrh me je zadnjič znanec vprašal, ali sem slišal koncert. Ne, nisem, ker ni poznega avtobusa, pa še vstopnice so drage. In me je opozoril na dva večja psa v Ulici F. Ž., ki vsake nekaj časa nastopata usklajeno na balkonu, eden laja, drugi zraven tuli, preostali okoliški pa to komentirajo.
Ja, saj res, kaj pa prazna parcela? Pred kratkim, ko greva z ženo tam mimo, me žena nenadoma opozori: "Glej mačko!" Je že res, da kdaj pogledam za kakšno "mačko", a da me žena na to opozori?! A je šlo za zajetno mačko – bolje rečeno mačkona – sredi parcele. Pa sva rekla, da bi ob njihovem večjem številu lahko zaslužili. Namesto da vabimo tujce na streljanje gamsov, bi jih povabili na mačke, ki jih imajo menda še raje. To rešitev lahko podkrepim tudi z dogodkom s sodelavcem. Nekega dne je prinesel psička mladička čivave in ga nosil kar v žepu suknjiča. Čez nekaj dni pa je prišel vidno žalosten in smo domnevali, da gre za smrt kakšnega sorodnika. No, ni bilo to, pač pa je sosedov mačkon – dvomim, da pomotoma – požrl njegovega mladička čivavo.
Ja, takšno je življenje, ni vsaka mačka "mačka", lahko je mačkon! Sicer pa upam, da bodo kriminalisti glede parcele uspešni in da ste vi pred volitvami pravočasno prepoznali slovenske gujdeke ter na volitvah primerno glasovali.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
