Pametna prihodnost učinkovite rabe energije

Ko govorimo o učinkoviti rabi energije, imamo to neobičajno navado, da zelo hitro začnemo govoriti o napravah. O toplotnih črpalkah, sončnih elektrarnah, baterijah, pametnih termostatih, prezračevalnih sistemih, električnih avtomobilih in po novem seveda še o umetni inteligenci. Vse to je pomembno. A morda bi morali pogovor začeti nekoliko drugače.

Ne s tem, kaj vse lahko v hišo še vgradimo, ampak s preprostim vprašanjem: koliko energije ta hiša sploh potrebuje? To je sicer precej manj spektakularno vprašanje, a je temeljno. Dobra izolacija pač nima aplikacije. Kakovostno okno nam zvečer ne pošlje obvestila na telefon, kolikšen prehod energije navzven ali navznoter je preprečilo. Zunanje senčilo se ne predstavlja kot umetna inteligenca, pa čeprav se zna ravnati na podlagi podatkov, ki mu jih pošiljajo senzorji. In vendar lahko prav ti precej običajni elementi odločilno vplivajo na to, koliko energije bomo potrebovali za prijetno temperaturo doma.

V Sloveniji je to še posebej pomembno, saj največji del energije v gospodinjstvih porabimo prav za ogrevanje prostorov. Učinkovita raba energije se zato začne pri zmanjševanju potreb. Šele potem pride vprašanje, kako bomo tisto energijo, ki jo še potrebujemo, proizvedli čim učinkoviteje in čim čisteje.

To zaporedje se zdi pomembno tudi zato, ker živimo v času, ko nas tehnologija hitro prepriča, da za skoraj vsak problem obstaja nova naprava. Včasih obstaja. Včasih pa je boljša rešitev preprosto ta, da energije ne zapravljamo.

Podobno velja za vodo. Ko iz pipe teče topla voda, običajno razmišljamo o vodi, precej manj pa o energiji, s katero smo jo segreli. Ko pozimi odpremo okno, razmišljamo o svežem zraku, ne pa nujno o toploti, ki smo jo nekaj minut prej proizvedli in plačali. Učinkovita stavba prihodnosti bo morala znati povezati prav takšne stvari.

In tukaj postane tehnologija zares zanimiva. Ne zato, ker bomo imeli na telefonu še pet novih aplikacij, ampak zato, ker jih nekoč morda sploh ne bomo potrebovali. Pametna hiša bi morala biti pametna predvsem tako, da se z njo čim manj ukvarjamo.

Predstavljajmo si dom, ki ve, da bo popoldne sijalo sonce, zato lahko del porabe prestavi v čas, ko bo sončna elektrarna proizvajala največ. Ve, koliko toplote potrebuje stavba, koliko energije je v bateriji in kdaj bo treba napolniti avtomobil. Prezračevanje se prilagaja kakovosti zraka in dejanski prisotnosti ljudi. Če nekje nenavadno naraste poraba vode, nas opozori, da morda nekaj pušča.

Tu lahko svojo uporabno vrednost pokaže tudi umetna inteligenca. Ne kot nekakšen digitalni gospodar hiše, ki bo odločal namesto nas, ampak kot nevidni pomočnik, ki iz velike količine podatkov izbere smiselno rešitev.

Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na zdravo mero previdnosti. Pametna hiša ne sme postati hiša, v kateri brez internetne povezave ne znamo več prižgati ogrevanja. Digitalizacija odpira vprašanja varnosti, zasebnosti, lastništva podatkov in tudi povsem praktično vprašanje, ali bodo naprave različnih proizvajalcev čez deset ali petnajst let še znale sodelovati.

Morda bo zato pravi napredek nekoliko manj bleščeč, kot si predstavljamo. Hiša prihodnosti verjetno ne bo tista, ki bo imela največ zaslonov, senzorjev in naprav. Dobra hiša bo najprej potrebovala malo energije. Tisto, ki jo bo potrebovala, bo pridobila učinkovito. Znala bo izkoristiti sonce, preprečiti nepotrebne izgube toplote in vode ter porabo prilagoditi času, ko je to najbolj smiselno. In če bo za vse to skrbela tako neopazno, da bomo nanjo skoraj pozabili, bo to morda najboljši dokaz, da je postala zares pametna.