Svetovni energetski prehod vstopa v fazo, v kateri vprašanje ni več samo, koliko novih sončnih in vetrnih elektrarn lahko zgradimo. Vse pomembneje postaja, kako energijo upravljati iz ure v uro – kdaj jo proizvajati, shranjevati in porabljati ter kako jo po omrežju pripeljati tja, kjer je potrebna.
Razlog je preprost. Elektrika dobiva vse večjo vlogo v prometu, ogrevanju, industriji in digitalni infrastrukturi, hkrati pa hitro raste proizvodnja iz sonca in vetra. Mednarodna agencija za obnovljivo energijo (Irena) je za leto 2025 zabeležila rekordnih 692 gigavatov novih obnovljivih proizvodnih zmogljivosti. Skupna svetovna zmogljivost obnovljivih virov je s tem dosegla 5149 GW.
Toda sonca in vetra ni mogoče vključevati v elektroenergetski sistem na enak način kot elektrarne, katerih proizvodnjo je mogoče nadzorovano povečevati in zmanjševati. Zato postaja ena ključnih besed energetike fleksibilnost – sposobnost sistema, da se hitro prilagodi spremembam proizvodnje in porabe.
Od vprašanja, koliko energije imamo, do vprašanja, kdaj jo imamo
Mednarodna agencija za energijo (IEA) ocenjuje, da bo delež sončne in vetrne energije v svetovni proizvodnji elektrike z okoli 17 odstotkov danes narasel na 27 odstotkov leta 2030. Istočasno se povečuje poraba elektrike zaradi električnih vozil, toplotnih črpalk, hlajenja in podatkovnih centrov. To spreminja tradicionalno logiko elektroenergetskega sistema.
Desetletja je bilo eno njegovih temeljnih načel, da mora proizvodnja v vsakem trenutku slediti porabi. Če so gospodinjstva in tovarne potrebovali več elektrike, je bilo treba proizvodnjo povečati. V sistemu z veliko sončnimi in vetrnimi elektrarnami postaja odnos bolj dvosmeren. Še vedno se proizvodnja prilagaja porabi, toda vedno pomembneje bo, da se lahko tudi del porabe prilagodi razpoložljivi proizvodnji.
Če je denimo sredi dneva zaradi sončnih elektrarn elektrike veliko, je mogoče takrat polniti električna vozila, baterijske hranilnike ali povečati porabo drugih prilagodljivih naprav. Ko proizvodnja sončnih elektrarn proti večeru hitro upade, lahko baterije energijo vračajo v omrežje, del porabe pa se prestavi na drug čas. To je jedro novega načina upravljanja energije: elektrike ne premikamo več samo po prostoru, ampak vse bolj tudi po času.
Evropa bo potrebovala bistveno več fleksibilnosti
Ta premik je za Evropo še posebej pomemben. Evropsko združenje operaterjev prenosnih omrežij ENTSO-E ocenjuje, da se bodo potrebe evropskega elektroenergetskega sistema po fleksibilnosti, povezane s spreminjanjem proizvodnje in porabe, med letoma 2025 in 2033 približno podvojile. Potrebe po kratkotrajni fleksibilnosti in hitrem spreminjanju moči naj bi se približno podvojile že do leta 2030.
Fleksibilnost lahko zagotavlja več različnih členov sistema. Klasične elektrarne lahko prilagajajo proizvodnjo, hidroelektrarne lahko energijo v določenih primerih časovno razporejajo, povezave med državami omogočajo izmenjavo elektrike, baterije jo shranjujejo, porabniki pa lahko svojo porabo prestavljajo. Zato energetski prehod ni več samo tekmovanje v postavljanju novih proizvodnih zmogljivosti. Postaja tudi vprašanje koordinacije množice različnih virov, hranilnikov in porabnikov.
Evropska zakonodaja že sledi temu premiku. Reforma zasnove evropskega trga električne energije, ki je začela veljati julija 2024, med drugim zahteva redno ocenjevanje nacionalnih potreb po fleksibilnosti. ENTSO-E in evropsko združenje distribucijskih operaterjev sta aprila 2025 ACER predložila skupno metodologijo za takšne ocene.
Baterije iz nišne tehnologije postajajo del sistema
Eden najbolj očitnih znakov spremembe je hitra rast števila baterijskih hranilnikov. Po podatkih IEA je bilo leta 2024 po svetu priključenih približno 63 GW novih velikih baterijskih hranilnikov, s čimer je njihova skupna zmogljivost dosegla 124 GW. Stroški projektov baterijskih hranilnikov so se samo v letu 2024 znižali za približno 40 odstotkov, na okoli 150 dolarjev na kilovatno uro.
Baterija lahko presežek elektrike shrani in ga odda nekaj ur pozneje. Hkrati se lahko izredno hitro odzove na spremembe v sistemu, zaradi česar lahko pomaga pri vzdrževanju njegovega ravnotežja. Spreminja se tudi velikost projektov. IEA ugotavlja, da se povprečna moč velikih baterijskih sistemov v številnih državah povečuje, v nekaterih sistemih pa se podaljšuje tudi čas, v katerem lahko oddajajo energijo. V Nemčiji denimo nastaja baterijski sistem z močjo 1000 MW in kapaciteto 4000 MWh.
Vendar baterije same ne morejo rešiti vseh izzivov. Za premikanje energije med urami so zelo uporabne, za daljša obdobja pomanjkanja proizvodnje pa elektroenergetski sistemi potrebujejo tudi druge vire fleksibilnosti in zadostne proizvodne zmogljivosti.
Naslednji veliki vir energije za sistem je lahko – poraba
Manj vidna, vendar potencialno zelo pomembna sprememba se dogaja na drugi strani električnega števca. IEA ocenjuje, da je bilo leta 2024 po svetu dejansko uporabljenih le okoli 100 GW odzivne oziroma prilagodljive porabe, tako imenovanega demand response. Agencija ocenjuje, da velik del potenciala ostaja neizkoriščen.
Princip je razmeroma preprost. Nekatere električne naprave morajo delovati natanko takrat, ko jih potrebujemo, pri drugih pa obstaja določena časovna svoboda. Električnega avtomobila, ki bo pred hišo stal do sedmih zjutraj, denimo ni nujno začeti polniti takoj ob prihodu domov. Podobno je mogoče v določenih mejah prilagajati delovanje toplotnih črpalk, klimatskih naprav, bojlerjev, hladilnih sistemov ali nekaterih industrijskih procesov.
Če milijoni takšnih naprav delujejo neodvisno druga od druge, je njihov vpliv na sistem predvsem dodatna poraba. Če jih je mogoče avtomatsko usklajevati s stanjem omrežja in cenami, lahko postanejo vir fleksibilnosti. Tu dobijo pomembno vlogo agregatorji. Ti lahko združijo veliko majhnih virov in prilagodljivih porabnikov – od baterij do podjetij – ter njihovo skupno fleksibilnost ponudijo energetskemu trgu.
Cena elektrike postaja signal, kdaj jo porabljati
Da bi gospodinjstvo ali podjetje svojo porabo prilagajalo, mora za to praviloma obstajati razlog. Eden najpomembnejših je cena. Ko je proizvodnje veliko in povpraševanja malo, so lahko veleprodajne cene zelo nizke ali celo negativne. Ko proizvodnja pade in povpraševanje naraste, se lahko zgodba hitro obrne.
V prvi polovici leta 2026 je bila denimo v Španiji veleprodajna cena elektrike negativna v 17 odstotkih ur, potem ko je bil delež leta 2025 desetodstoten. Med evropskimi vročinskimi valovi junija 2026 pa je razlika med nizkimi opoldanskimi in visokimi večernimi cenami na nekaterih trgih dosegla okoli 600 dolarjev na megavatno uro.
Takšna nihanja ustvarjajo ekonomsko vrednost za hranilnike in prilagodljivo porabo: energijo je mogoče shraniti ali porabiti takrat, ko je cenejša in je je v sistemu več. Toda evropski maloprodajni trg temu še ne sledi povsod.
Evropski regulator ACER ugotavlja, da več kot 70 odstotkov gospodinjstev v EU nima pogodbe z dinamičnimi cenami električne energije. Med ovirami za širšo uporabo prilagodljive porabe izpostavlja tudi neenakomerno uvajanje pametnih števcev in ovire za vstop agregatorjev ter manjših ponudnikov fleksibilnosti na trg.
Zato prihodnost upravljanja energije ni odvisna samo od boljših baterij in algoritmov. Odvisna je tudi od pravil energetskega trga in od tega, ali dobi končni porabnik dovolj jasen signal, kdaj je smiselno energijo porabljati.
Omrežje postaja eno največjih ozkih grl
Pri vsej pozornosti, namenjeni elektrarnam in baterijam, je mogoče spregledati infrastrukturo, ki jih povezuje. Po podatkih IEA po svetu več kot 2.500 GW projektov – od obnovljivih virov in hranilnikov do velikih porabnikov, kot so podatkovni centri – čaka v vrstah za priključitev na omrežje.
Problem je tudi hitrost gradnje. Sončno ali vetrno elektrarno, baterijski sistem ali podatkovni center je lahko mogoče razviti hitreje kot nove daljnovode, transformatorske postaje in drugo omrežno infrastrukturo.
IEA zato ocenjuje, da bi se morale letne svetovne naložbe v elektroenergetska omrežja do leta 2030 povečati za približno 50 odstotkov glede na današnjih približno 400 milijard dolarjev.
To je pomemben premik v razumevanju energetskega prehoda. V prihodnje ponekod največji izziv ne bo nujno proizvesti dodatne elektrike, temveč zagotoviti, da jo bo mogoče pravočasno prenesti do porabnika.
Elektroenergetski sistem postaja bolj podoben omrežju kot proizvodni verigi
Iz teh sprememb se izrisuje smer razvoja do začetka naslednjega desetletja. Na eni strani bodo velike elektrarne in prenosna omrežja ostala pomemben temelj sistema. Na drugi pa hitro raste množica manjših elementov: sončne elektrarne na strehah, baterije, električna vozila, toplotne črpalke, pametni števci in prilagodljivi industrijski porabniki. Ključno vprašanje bo, kako vse te elemente povezati.
Digitalizacija omogoča, da se proizvodnja, poraba in shranjevanje energije vse bolj avtomatizirano odzivajo na ceno, stanje omrežja in razpoložljivost elektrike. Energetski sistem tako postopoma dobiva lastnosti, ki jih prej ni potreboval v takšnem obsegu: porabo velikega števila naprav mora biti mogoče meriti, napovedovati, usklajevati in upravljati skoraj v realnem času.
IEA prav zato svoje aktualno obdobje opisuje kot "dobo elektrike" in v letošnjem pregledu svetovne elektroenergetike posebno pozornost namenja prav omrežjem in fleksibilnosti. S tem se spreminja tudi pomen izraza energetski prehod. Njegova naslednja faza ne bo določena samo s številom novih sončnih panelov in vetrnic. Vedno bolj jo bo določala sposobnost celotnega sistema, da energijo ob pravem času proizvede, shrani, prenese ali porabi.
