Nenaden prehod iz militantne retorike, bolj ali manj natančnih prepovedi in zapovedi, ki so dnevno rezale v naša življenja, do nenadne razglasitve samega konca epidemije je državo postavil v stanje presenečenja. Kot da bi nas nekdo z ladje Stiska virusa nenadoma stresel v morje. Iz sicer stresnega, a deloma tudi udobnega zavetja prepovedi in navodil smo padli v razburkano vodo, kjer nam le kakšna boja še kaže pot do kopnega. Življenje mnogih se je spremenilo v temelju, iščejo navodila, kako otroke odpremiti v šolo ali vrtec, ne vedo, ali bo denarja dovolj še za položnice, in obenem poslušajo šefe, kako zelo ubogo je gospodarstvo, iščejo zavite poti do zdravnikov. Čeprav podatki že lep čas kažejo, da se stanje v Sloveniji umirja, je nekako tako čutiti nenadno odpoved epidemije. Da gre pri tako hitrem preklicu epidemije prej za preštevanje bankovcev in ne le za posledico ugodnega stanja zaradi odličnega ukrepanja države, kot je navedel prvi krizni govorec države, je jasno vsakomur.
Še nedavno smo ob predstavitvi raziskave prekuženosti poslušali, da je prekuženost v Sloveniji majhna, da je na mestu previdnost. Zato je še najbolj nenavadna zamisel nenadno odpiranje meja. Ni več skrivnost, da si Bruselj želi odpiranja meja zaradi turizma, ki skupno v uniji zagotavlja deset odstotkov gospodarskega doprinosa, v nekaterih državah, denimo na Hrvaškem, še več. A države, ki so napovedale odpiranje meja, načrtujejo postopnost - najprej bodo sprejemale ljudi iz držav, kjer je epidemiološka situacija stabilna, nato pa postopno širile nabor držav po skrbnem spremljanju stanja epidemije. Odpiranje meja za vse pa je ob trenutni epidemiološki situaciji po Evropi zelo rizično početje, sploh zaradi asimptomatskih bolnikov, ki ne kažejo nobenih znakov bolezni, in zaradi visoke kužnosti virusa. Oboje je sedaj že dobro znano in raziskano. A še več - strokovna skupina o preklicu epidemije, sploh pa ne o dvigu zapornic na mejah, ni razpravljala in stroka tako sproščanje odsvetuje. Še enkrat več se je izkazalo, da so naši strokovnjaki, kot kaže, odločevalcem odveč, strokovnost pa se uporablja za argument le takrat, ko izrecno ustreza vnaprej določenim ciljem. Nacionalni inštitut za javno zdravje že dolgo ni več vodja protivirusne kolone, ampak je zreduciran na zapisnikarja in tolmača ukrepov.
Žrtev in odrekanj zaradi koronavirusne krize je bilo preveč, da bi ves trud postavili na kocko zaradi specifičnih interesov. Strah je utemeljen, saj je epidemiološka slika že v sosednji Italiji zelo slaba. Naš mali čoln odličnih ukrepov in nizke prekuženosti lahko kaj kmalu trči ob zelo ostre čeri.
