Miha Dajčman
"Na kraj pameti mi ne pade, da bi pogledala, kaj na izdelku piše; je zdravo, ni zdravo, koliko konzervansov ima, je slovensko ali ni. Zame je pomembna samo cena. Kupujem tisto, kar je v akciji, in temu prilagajam svoj jedilnik," je izjava Jelke Bobonja iz Trbovelj iz leta 2012, ki je takrat najbolj prepričala bralke in bralce Večera. Bob ima v priimku, vedno pove, kar misli, ne ovinkari. Odpravili smo se v Zasavje in preverili, kakšno je življenje čistilke iz Bosne sedem let po tej izjavi. V Maribor na jubilejno 20. prireditev Bob leta ni prišla, ker bi jo pot iz Trbovelj drago stala.
Odkriti ste. Vedno rečete bobu bob. Bob imate že v priimku.
"Ja. Tudi ob razglasitvi je novinarka Katja Šeruga dejala, da imam bob v priimku, da je to prvič v 13 letih."
Takrat ste bili po televiziji, mediji so vas izpostavili. So vas ljudje prepoznali na ulicah v Trbovljah?
"Ljudje so me poznali že pred tem in še zdaj me poznajo. Delam v zdravstvenem domu, veliko ljudi srečam, opravljam delo po celem zdravstvenem domu. Seveda so me ustavili tudi po tem. Od takrat so me ljudje pozivali, da bi še kdaj kaj povedala, ker si upam, ker povem, kar mislim. Klepetulja sem. Bobu bob rečem vsak dan."
Spremljate bob vsako leto?
"Vsako leto si ogledam oddajo. Tudi na prireditev sem še šla leta 2013."
Pošteno delo ni sramota
