"Simbolna politika je zadnje, kar ostane, ko spodletijo poskusi realnih reform. S preveč ambicioznimi projekti na tem področju vlada drvi referendumskim čerem naproti. Če in ko se bo njen zakonodajni zanos ustavil zaradi družbene realnosti, ki jo sestava nove vlade zelo slabo odslikava, se bo zatekla v gojenje lastnih zgodovinskih spominov – in, seveda, njihovemu vsiljevanju celotni družbi. S tem bo le okrepila svoje nasprotnike. /.../
V sodobni Sloveniji je danes še bolj kot pred desetletji prisotna nekritična drža tako do partizanstva kot do komunističnega sistema. Mladina je še zlasti zagledana v popularno kulturo iz časov socializma, pri čemer se redko zaveda, kako so njeni najboljši izdelki v resnici neizprosna kritika sistema, v katerem so nastali. Zato mislim, da je danes še bolj aktualen predlog, ki sem ga podal pred dobrim letom dni. Da, Slovenija potrebuje dan spomina na žrtve komunizma – najbolje bi bilo, če bi to bil 26. april, dan, ko se je zaključil prvi dachavski proces.
Datum ima prednost, da ne ustreza nikomur in vse politične tabore spravlja v zadrego. Desnico, ker ni del spomina na njene nezgode: žrtve tega procesa so bili skoraj brez izjeme levičarji in nekdanji komunisti. Levico, ker te pošastne zgodbe ni mogoče pripisati niti 'ekscesom' boja proti 'izdajalcem' niti ni zanjo mogoče okriviti stalinizma.
Dachavski procesi so bili čista oblika našega, domačega totalitarizma: nimajo opravičila in so tako nelagodni, da spomina nanje nobena stran ne more 'privatizirati' v lastne namene. Zato so idealna iztočnica za resen kritičen pretres naše 'polpretekle zgodovine' – in natanko zato bodo ostali potisnjeni ob rob."
Vir: Delo
