Melita Forstnerič Hajnšek
Ko so naključne Mariborčane pred desetletjem in več spraševali v ulični anketi o mestnih zaščitnih znamkah, nihče ni omenil festivala Borštnikovo srečanje. Celo McDonald's, tedaj še v centru, se je izkazal za večjo mestno ikono. Danes, ko je zloveščih prehranskih franšiz še več v mestu in smo priče zatonu večine mariborskih simbolov, je festival še zmeraj (trdo)živa, markantna postavka okolja. Zlato lisico smo zapravili, celo vijolični nogometni klub, ki je deloval skozi čas nepremagljivo, se sesuva in izgublja najzvestejše podpornike. Gledališki festival pa ostaja in vztraja. Z vsemi kritikami in v preteklost zazrtimi jadikovanji. Že enainšestdeset let.
Ob mnogih predstavah na letošnjem Borštniku, ki se lotevajo aktualnih fenomenov – od globalne apatije, vojn, zamolčanih katastrof, pa tudi vseh vrst tesnob, ki jih v posamezniku povzročajo vse te smrti, krivice in tragedije, se sprašujem, ali ni resnično teater še edina, ena poslednjih možnosti za sugestivno artikulacijo vsega tega. Vsak večer znova se v tem festivalskem tednu ovem, da me gledališče resnično še edino lahko pretrese, me premakne iz hedonistične samoumevnosti in otopelosti. Tista skupnost, ki jo ustvari v času trajanja vsake predstave, je najbolj dragocena in neprimerljiva s čimerkoli.
Ob mnogih predstavah na letošnjem Borštniku, ki se lotevajo aktualnih fenomenov – od globalne apatije, vojn, zamolčanih katastrof, pa tudi vseh vrst tesnob, ki jih v posamezniku povzročajo vse te smrti, krivice in tragedije, se sprašujem, ali ni resnično teater še edina, ena poslednjih možnosti za sugestivno artikulacijo vsega tega. Vsak večer znova se v tem festivalskem tednu ovem, da me gledališče resnično še edino lahko pretrese, me premakne iz hedonistične samoumevnosti in otopelosti. Tista skupnost, ki jo ustvari v času trajanja vsake predstave, je najbolj dragocena in neprimerljiva s čimerkoli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
