Ni za javnost pa pika. S temi besedami nas je na zadnji javni seji sveta UKC Maribor maja odpravil predsednik sveta Marjan Mačkošek, ko smo vprašali, zakaj zapirajo točko za javnost.
Šlo je za točko, na kateri so govorili o odpovedi sedmih interventnih radiologov, kar bi lahko usodno zamajalo delo v bolnišnici in ogrozilo zdravje ljudi - gre namreč za zdravnike, ki rešujejo življenja recimo ob možganskih kapeh. Ker strokovno vodstvo bolnišnice v enem letu ni znalo rešiti konflikta z njimi, je še vedno v zraku njihov odhod. Že dolgo nismo prejeli toliko zaskrbljenih sporočil zdravnikov z različnih oddelkov o tem, kaj bo, če se uresniči črni scenarij in bolnišnica ostane brez njih.
Kaj so se tedaj na zaprti točki na seji dogovorili, javnosti niso razložili podrobno - le da pričakujejo, da bo vodstvo težavo odpravilo (pa je mesec dni kasneje še ni). Sporočilo po seji je bilo, kot je to običajno, skopo: 624 znakov o poslovanju in naštevanje, s čim vse se je svet zavoda seznanil. Tako javnost ni izvedela, kako zares je nadzorni organ vzel protestna javna pisma ne le radiologov, ampak tudi drugih oddelkov, ki so med drugim vodstvo pozivali k odstopu.
In tako bo s komuniciranjem tudi v prihodnje. Po včerajšnji seji so se sicer potrudili in spisali stran in pol dolgo sporočilo za medije. Vendar brez vsebine, ki bi prinašala kaj novega - razen čedalje večji minus na računu bolnišnice, kar pa niti ni presenečenje.
Če nimaš česa skrivati, te javnost ne moti.
Zanimivo je, da zaprtje sej za javnost ni povezano z novo desno vlado, kot bi morda lahko pomislili na prvi pogled in glede na njihove siceršnje poglede na medije. Neuradno naj bi se novi minister nad tem celo čudil. Zadeva je v bistvu bizarna. Mačkoška je vprašanje novinarke tako sprovociralo, da je predlagal zaprtje vseh sej za vso javnost. In to v izdihljajih svojega mandata; ki ga ima še eno leto, a, bodimo iskreni - vlada se je menjala, šteti so mu dnevi. Prevladal je torej osebni interes nad interesom javnosti. Posledice pa bodo dolgoročne. V času desne vlade pač ni pričakovati odpiranja sej, čeprav gre za javni zavod, financiran z denarjem vseh državljanov.
Logika je sicer zelo preprosta: če nimaš česa skrivati, te javnost ne moti. Bodimo iskreni. Na teh sejah novinarjem nikakor ni zabavno sedeti in praviloma jih niti ni veliko. Dolgotrajne debate in suhoparna poročila o poslovanju se ne morejo meriti s kakšnimi zanimivimi in zabavnimi dogodki, ki jih lahko pokrivamo. Vendar pa čutimo dolžnost do informiranja javnosti tudi o napornih zadevah, skozi katere se je težko prebiti, četudi je zavedanje javnosti o pomenu novinarstva na psu še bolj kot sam poklic. Sej torej ne bomo pogrešali iz osebnih vzgibov. Na koncu koncev se da do informacij priti tudi drugače.
Žalostno je sicer, da se v organizaciji, ki je največji zaposlovalec v mestu, ne najdejo kritični glasovi, ki bi protestirali proti skrivanju informacij, čeprav v njej delajo najvišje izobraženi ljudje, ki se gotovo zavedajo pomena transparentnosti. Zakaj zdravnikov, sester in ostalih zaposlenih ne zanima, kaj se dogaja v organu, ki jih nadzoruje? V svetu zavoda imajo le še enega svojega predstavnika. Naj zadnji ugasne luč.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
