Vinko Kernc
Danes bi vsi radi do jutri zamenjali motorje z notranjim zgorevanjem (MNZ) z elektromotorji. A ne gre: ni infrastrukture, avtomobilske tovarne in dobavitelji pa še niso pripravljeni. Sreča je, da batni MNZ še niso rekli zadnje besede. Predvsem so v zadnjih letih izjemno napredovali bencinski motorji: z novo generacijo (majhnih) turbopuhal in z neposrednim vbrizgom ter z dobrim (elektronskim) nadzorom niso le v marsičem dohiteli dizlov, pač pa so tudi korenito zmanjšali škodljive izpuste.
Kaže, da sta nepopisana ostala še dva lista. Prvi je motor s spremenljivim kompresijskim razmerjem, ki inženirje vznemirja že desetletja, a še ni prave rešitve. Drugi, o katerem berete na strani 23, je hibridni motor, ki vsebuje značilnosti bencinskih in dizelskih strojev. O tem seveda Nikolaus August Otto in Rudolf Christian Karl Diesel, po katerih se imenujeta procesa delovanja v danes najbolj razširjenih avtomobilskih motorjih, še nista razmišljala, se je pa ta misel kake pol stoletja za njima pojavila v glavah strojnih inženirjev (ali bolje: inženirjev termodinamike). Toda kot pri marsičem drugem brez izjemno natančnega nadzora delovanja ni šlo; možnosti je povečala šele hitra elektronika s pravim programom.
A tu se zgodba še ne konča. Številni inovatorji še vedno iščejo možnosti za posodobitev batnih MNZ na področju mehanike, termodinamike, elektromagnetizma in še česa, pa seveda tudi medsebojnih kombinacij. Vedno je tudi treba računati na kakšno v predalu zaprašeno idejo, ki se je izgubila in ponovno našla ter postala na račun novih spoznanj v tehniki aktualna.
Čas je batne MNZ pripeljal pod giljotino, a si jih še ne more privoščiti obglaviti. Dokler bo tako, utegne biti na tem področju še zanimivo.
