Vinko Kernc
Dobrih dvajset let je že minilo od predstavitve (prve generacije) Toyotinega priusa. Takrat je marsikdo nanj gledal kot na nekaj nepotrebnega in v tem ni nič narobe: tako je pogosto v pionirski dobi.
Prius je bil prvi velikoserijski, hibridno gnani osebni avtomobil. Nekdo je pač moral povleči prvo potezo: glede na splošno prepričanje o segrevanju atmosfere zaradi človekove dejavnosti je bilo logično, da bo treba nekaj ukreniti in na področju avtomobilizma je bila to Toyota.
Vsakokrat ko nekdo od uveljavljenih naredi nekaj drugačnega, posebnega, se preostali iz njegovega kroga najprej zdrznejo in potem splašijo. Čisto takoj se to seveda ni moglo zgoditi: prvič zato, ker razvoj takega avtomobila stane precej denarja in časa, drugič pa zato, ker je prevladala previdnost v smislu »počakajmo, kako bodo odreagirali kupci, potem pa se na podlagi tega odločimo, kako se bomo, če se bomo, v to spustili mi.«
Danes prius ni več nič posebnega, saj pri Toyoti svoj dizelski program v vseh svojih modelih hitro zamenjujejo s hibridizacijo, številni drugi proizvajalci pa tudi že nekaj časa ponujajo različne oblike hibridnih pogonov v različnih modelih. Ne v vseh, a je že kaj izbrati.
Zdaj smo tako daleč, da je trikotnik zakonodaja (z napovedmi bližnje prihodnosti), proizvajalci in kupci že pognal proces, ki se počasi, a vztrajno premika k električno gnanim avtomobilom. Vse pač terja svoj čas, a se zdi, drugam ne moremo več. Prihodnost bo (pretežno) električna.
Dotlej bo na cestah zanimiva mešanica bencinskih, dizelskih, hibridnih in električnih pogonov. Hibrid, ki je tehnično vmesni člen, ima pri tem kar nekaj slabosti: avtomobilu doda maso in odvzame prostor (a je tu treba izpostaviti Toyotino spretno miniaturizacijo hibridnih pogonov), kar pač prinese dvojni pogon. Pri tem je prav zato tudi precej drag, zato ni izključeno, da bodo nekateri proizvajalci ta vmesni člen preprosto preskočili. A je treba hibridom kljub temu priznati odločilno vlogo pri procesu prehoda s stoletje uveljavljenih na nove avtomobilske pogone.
