Bojan Bauman
Švedi so si napisali številna pravila in povsem običajno je, da se jih držijo. V Göteborgu, kjer sem stanoval v prvem delu rokometnega EP, bi mi recimo v hotelu ustrezalo ostati vsaj do poldneva. Čeprav sem v sobi prebral, da jo je treba zapustiti do 11. ure, sem se pri receptorki pozanimal, kako je s tem. "Do enajstih," je bil edini odgovor. Ob namigu, da bi želel nekoliko potegniti, je začudeno pogledala. Za zamude take vrste ti nabijejo kazen. Dobro, grem ven ob 11.00. Se bom pa na ulici malo prezračil. Saj prija, posebno ko ne dežuje.
In kak cirkus je bil, ko sem v lobiju dvorane Arena v Malmöju, kjer poteka glavni del rokometnega EP v skupini II, hotel naročiti zmagovalno pivo. Prostor, kjer so točili pijače, je bil že tako omejen z ograjo in si se med proslavljanjem počutil kot ujetnik. Potem je bil zaplet, ker sem želel brezalkoholno pivo. Tega so točili v sosednjem, prav tako zagrajenem delu lobija v dvorani. Moral sem torej k sosedom. Kjer sem želeno dobil. A sedaj pijače ni bilo mogoče prenesti v del, kjer so sodelavci že čakali z dvignjenimi flašami. Saj ni imelo nobenega smisla, da bi pivo žulil sam tam za ograjo, v troje gre to lažje.
Da smo ohranili vsaj malo užitka, se me je morala usmiliti natakarica. Z dovoljenjem varnostnika ob obeh ograjah je to čudežno steklenico z 0,33 litra vsebine osebno prenesla skozi "nevarno cono", kjer tekočine niso dovoljene. Potem smo imeli o tem debato in smo ugotovili, da je problem verjetno v steklu. Mislim, da smo ujeli bistvo, ker je bila natakarica kmalu spet pri nas. Takrat s plastičnim kozarcem, v katerega je prelila tekočino, saj je varnostnik pri vratih zahteval, da steklenico vrne, odkoder jo je odnesla.
Zaključek naše debate je bil, da v urejenih državah pač ni enostavno živeti. Samo po centru Malmöja in predtem tudi Göteborga se pa sprehajam z velikim veseljem. Tudi zato, ker se mi ni treba ustavljati pred semaforji. Na začetku sem bil na cestah še zelenec in sem čakal, kadarkoli je na semaforju zagorela rdeča. Kmalu pa sem bil tam edini, ki ga je motila rdeča luč. Ko ni bilo nevarnosti, so domačini cesto veselo prečkali, ne glede na semafor. Saj zanje tam običajno ni nevarnosti, ker v švedskih mestih ni veliko cestnega prometa. Prevažajo se s kolesi ali uporabljajo javni prevoz. Avtomobilistov je malo, ceste so široke ... To posebnost tolerirajo tudi policisti; se mi je že zgodilo, da bi me lahko zalotili, pa jim nisem bil zanimiv. In so gledali proč.
Ne vem, kak hudič je to tukaj na Švedskem, da pri rdeči na semaforju nihče ne stoji. Za nas, ki smo prišli iz Slovenije, pa je tam pri semaforjih vzdušje precej domačno.
