Bojan Bauman
Ondan je bil v Malmöju lep, sončen dan. Rokometaši so nastop začeli ob 18. uri, do takrat sem imel nekaj časa zase. Da si na vetru prepiham možgane, sem šel na kolo. Temperature ob Baltskem morju so za ta letni čas zelo znosne - do deset stopinj. Ko ni zoprne vlage, je na kolesih cel Malmö.
Doli pri receptorki hotela sem si ga izposodil. Osem evrov na dan je primerna cena tudi za naše razmere, tukaj je verjetno to smešno poceni. Kolo je sicer žensko, a v dobrem stanju. Prestave ima le na zadnjem delu verige, skrite v osi. Ma, to mora biti neke vrste predhodnik e-bajka, leti, kot noro. Poženeš pedale in potem te neseee.
Na kolesarsko stezo zapeljem takoj za hotelom. In se odpre: iz predmestja do železniške postaje sredi mesta se samo še peljem. Celo v središču se le izjemoma zgodi, da je treba stati pred semaforjem. Kolesarjem so pripravili zunajnivojska križišča. Vozi, miško! Zapeljem še v industrijski del. Tu se bo kolesarska pot morala končati. Šmorn, ni se. Ne moreš jih razorožiti, te švedske načrtovalce kolesarskih poti. Tako so razpredli niti, da sistem deluje - v nulo. In očitno so tudi pri vzgoji kolesarjev v 21. stoletju. Če kak pešec (recimo kar jaz) zaide na kolesarsko pot, ga kolesarji ne skušajo povoziti. Samo počakajo, da se umakne. Morda ga vljudno opozorijo, da je malo nižje steza tudi za pešce in je tam zanj sprehod ali tek bolj varen. Ma, kako je to lepo, da smo tudi kolesarji na cesti nekaj vredni. Delegacijo mariborskih veljakov, ki se hvalijo, kako so uredili kolesarsko pot od Tama do Slavije, bi bilo treba spraviti v kombi in jo pripeljati sem. Potem bi videli, s čim se hvalijo po našem Mariboru. Da je tisto prekopavanje pločnika ob Ptujski cesti daleč od švedske kolesarske poti, ki je zame poslej kolesarski standard.
No, če je tisto prekopavanje prvi konkretnejši korak Maribora v pravo smer, naj bo. A naj jih ne zanese, previdnost velja! Kajti nevarnosti kolesarjenju pretijo tudi na severu Evrope. Skiroji, taki na elektriko. Ti bi znali ogroziti smisel kolesarjenja, kar je zame še zmeraj: zdrav način prevažanja na manjših razdaljah. V Malmöju je skirojev sicer manj kot v Göteborgu, kjer sem s slovenskimi rokometaši začel popotovanje po Švedski. A vsaj vsak deseti, ki se tu prevaža po kolesarskih poteh, je že tak. V službo res ne pridejo prešvicani, a elektrika jih oropa za dober občutek, da so vsaj na poti v službo naredili nekaj dobrega. Za mene, ki me še ne pustijo v penzijo, je skiro nesprejemljiva modna muha. No, ne rečem, da ne bi kdaj poskusil; a le iz radovednosti.
