Na prvi pogled kraj deluje kot prizor iz znanstvenofantastičnega filma. Gore ovija tema, brije hladen arktični zrak, okna hiš pa svetijo kot majhni svetilniki sredi neskončne črnine. Na Svalbardu, oddaljenem norveškem arhipelagu med celinsko Norveško in Severnim polom, se pravkar začenja eno najbolj nenavadnih obdobij v letu. Sonce je namreč izginilo za obzorjem in prebivalci ga ne bodo videli še več tednov.
V Longyearbyenu, največjem naselju na Svalbardu, se prebivalci pospešeno pripravljajo na dolgo arktično zimo. Meja med dnem in nočjo tam skoraj popolnoma izgine. Po astronomskih izračunih se sonce od 27. oktobra do 15. februarja ne bo dvignilo nad obzorje, kar pomeni neverjetnih 112 zaporednih dni brez sončnega vzhoda. Najtemnejši del sezone, ko sonce ostane tako globoko pod obzorjem, da ni niti najmanjšega somraka, traja od sredine novembra do konca januarja.
Severni sij kar sredi belega dne
Tema v Longyearbyenu ne pomeni, da vsi ostajajo zaprti v hišah. Prebivalci redno nosijo odsevna oblačila, naglavne svetilke pa postanejo obvezen dodatek. Že preprost skok do trgovine ali vrnitev iz službe spominja na kratko ekspedicijo skozi arktično noč. Posebno pozornost namenjajo varnosti. Zunaj naselja ni ulične razsvetljave, vreme se hitro spremeni, srečanje s severnim medvedom pa predstavlja zelo resno nevarnost. Zato se ljudje zunaj varnih območij ne gibljejo nepremišljeno.
Kljub ekstremnim razmeram vsakdan ohranja svojo toplo plat. Kavarne, restavracije in domovi postanejo glavna zbirališča. Koncerti in kulturni programi pomagajo ljudem ohranjati običajen družbeni ritem. Ena največjih nagrad polarne noči pa je zagotovo severni sij oziroma aurora borealis. Ker mrak traja tako dolgo, ob ugodnih pogojih polarni sij sije in pleše po nebu celo sredi dneva. Zelene, vijolične in rdečkaste zavese svetlobe takrat ustvarijo prizor, ki ga obiskovalci nikoli ne pozabijo.
Praznovanje ob vrnitvi sončnih žarkov
Življenje na Svalbardu ne obsega le čakanja na sonce. Prebivalci in turisti se odpravljajo na organizirane izlete, vozijo terenska vozila in uživajo v vožnji s pasjimi vpregami. Čas v dolgi temi teče drugače. Ker skozi okno ne moreš ugotoviti, ali je jutro ali popoldne, postanejo dnevne navade izjemno pomembne. Redno spanje in obroki pomagajo ohranjati ritem telesa.
Čeprav se bo sonce nad ravnino obzorja uradno vrnilo 16. februarja, prebivalci Longyearbyena na neposredno svetlobo čakajo še dlje. Okoliške gore namreč zakrivajo nizko sonce, zato prvi žarki do delov mesta sežejo šele okoli 8. marca. Ta trenutek domačini tradicionalno proslavijo z zbiranjem pri starih bolnišničnih stopnicah.
