Denis Bende Živčec
Bologna se popotniku ne razkrije z velikim, teatralnim zamahom, temveč počasi, skozi senco dolgih arkad, vonj po kavi, zvok koles na tlakovcih in rdečkasto svetlobo, ki se popoldne ujame na pročeljih palač. Je mesto, ki mu Italijani pravijo la dotta, la grassa, la rossa – učena, debela in rdeča. Učena zaradi univerze, debela zaradi hrane, rdeča zaradi opeke, streh, ometov in tudi svoje politične zgodovine. Je eno najbolj živih italijanskih mest, ki zna biti hkrati srednjeveško, študentsko, gurmansko, umetniško in presenetljivo sproščeno. Najlepše jo je obiskati spomladi ali jeseni, ko ni poletne vročine, a se življenje še vedno preliva na trge, pod arkade in pred osterie. April, maj, september in oktober so meseci za dolge sprehode, za sedenje ob kozarcu vina in za počasno odkrivanje mestnega jedra.
Zakaj je Bologna tako mlada
Bologna je polna mladih ljudi, ker je že skoraj tisočletje univerzitetno mesto. Univerza v Bologni tradicionalno postavlja svoj začetek v leto 1088 in velja za najstarejšo univerzo zahodnega sveta, ki neprekinjeno deluje še danes. Mestu daje nemir, radovednost in občutek, da se za vsakim vogalom kaj dogaja. Študenti sedijo na tleh pred cerkvami, berejo v kavarnah, kolesarijo skozi ozke ulice, polnijo bare v četrti okoli Via Zamboni in mestu dajejo tisto energijo, zaradi katere Bologna nikoli ne deluje muzejsko. Tu zgodovina ni zaprta za steklom. Živi med knjigarnami, grafiti, starimi univerzitetnimi palačami in večernim šumom ulic.
Rdeče mesto, polno domačnosti
Bologna je videti, kot da bi jo nekdo naslikal z odtenki opeke, terakote, starega vina, mareličnega ometa in zagorele oranžne. Hiše so si barvno podobne, ker mesto že stoletja določa lokalni material. Rdečkasti toni niso samo estetska izbira, ampak posledica gradnje, podnebja, materialov in dolge urbane tradicije. Najbolj značilni del mesta so portiki, arkadni hodniki, ki se vlečejo ob ulicah kot kamnita reka. Skupno jih je več kot 62 kilometrov, leta 2021 pa so bili najznačilnejši sklopi vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine.
Kaj mora videti popotnik
Srce mesta je Piazza Maggiore, Veliki trg, na katerem Bologna pokaže svojo samozavest. Tu stojijo mestne palače, Neptunov vodnjak in bazilika svetega Petronija, ena največjih cerkva v Evropi, z znamenito nedokončano fasado. V notranjosti je tudi izjemno dolga sončna ura. Od tam se je treba izgubiti v ulicah okoli Quadrilatera, stare trgovske četrti, kjer v izložbah visijo mortadele, parmezan, sveže testenine, steklenice lambrusca in balzamični kis iz bližnje Modene. Obvezen je tudi sprehod do kompleksa Santo Stefano. Mesto umetnosti? Vsekakor. Bologna ima bogato slikarsko tradicijo, od srednjeveških mojstrov do bolonjske šole, bratov Carracci, Guida Renija in Guercina. Kdor si vzame čas za Pinacoteco Nazionale, bo odkril, da Bologna ni samo mesto testenin in študentov, ampak tudi mesto slik, oltarjev, fresk in dramatične baročne občutljivosti.
Dva stolpa in srednjeveški ponos
Najbolj prepoznaven simbol Bologne sta Torre degli Asinelli in Torre Garisenda, znamenita stolpa, ki stojita na mestu, kjer je v mesto nekoč vstopala antična Via Emilia. V srednjem veku je bilo v Bologni stolpov veliko več; plemiške družine so z njimi kazale moč in pripravljenost na obrambo. Stolpi so bili srednjeveški statusni simboli. Asinelli je višji, Garisenda pa bolj dramatična, ker je nagnjena. To ni nov pojav, a je v zadnjih letih zaradi zagotavljanja varnosti znova pritegnila veliko pozornosti. A tudi če se nanju ne povzpnete, stolpa delujeta kot kompas. Vedno sta nekje nad vami, malo postrani, malo grozeča, zelo fotogenična in povsem bolonjska.
Dobra hrana je državljanska dolžnost
Bologna je dala svetu marsikaj: univerzitetno idejo, mortadelo, ragù, odlične testenine, močno kulinarično identiteto in ime, ki ga po svetu pogosto narobe razumejo. Iz Bologne prihaja mortadela, tista rožnata, nežna, dišeča mesnina, ki jo drugod pogosto posnemajo, a le redko razumejo. Iz širše Emilije-Romanje prihajajo tudi sir Parmigiano Reggiano, pršut iz Parme, tradicionalni balzamični kis iz Modene, tortelini, lazanje, sveže jajčne testenine in ena najbogatejših kulinaričnih kultur v Italiji.
Bologna ima vzdevek la grassa, debela, in to ni žalitev, ampak poklon. Tukaj se ne jé mimogrede. Hrana je del identitete, skoraj državljanska dolžnost. Regija Emilija - Romanja je kulinarična velesila, njena kuhinja pa temelji na jajčni pašti, maslu, siru, mesu, počasnem kuhanju in globokih okusih. To ni lahkotna morska Italija, ampak udobna, zemeljska, razkošna notranjost.
Resnica o bolonjski omaki
Slavna bolonjska omaka je res povezana z Bologno, a tisto, kar po svetu imenujejo "spaghetti bolognese", bi domačine pogosto spravilo v zadrego. V Bologni se ne govori toliko o omaki, pač pa o ragùju alla bolognese, mesni omaki, ki se počasi kuha in se tradicionalno postreže s tagliatellami, po naše širokimi rezanci, ne s špageti. Uradna različica recepta za ragù alla bolognese je bila leta 1982 deponirana pri bolonjski gospodarski zbornici, pozneje pa posodobljena. Med najbolj znanimi jedmi so še tortellini in brodo, drobni polnjeni testeninski obročki v juhi, lasagne verdi alla bolognese, zelene lazanje s špinačno pasto, ragujem in bešamelom, gramigna alla salsiccia, testenine s klobaso, ter seveda mortadela, ki jo je najbolje jesti tanko narezano, brez nepotrebnega kompliciranja.
Kam se ti mudi?
Bologna ni mesto za hitenje. Njene znamenitosti so pomembne, a njena prava lepota je v ritmu. V jutranjem kapučinu pod arkadami. V prodajalni testenin, kjer gospa za pultom z enim gibom zapre tortelin. V študentih, ki s knjigami pod roko izginejo skozi star univerzitetni portal. V večerni svetlobi na Piazza Santo Stefano. V rdečih stenah, ki se po dežju še bolj zableščijo.
Iz opek odzvanja glas Lucia Dalle
Bologna je tudi mesto Lucia Dalle, enega najbolj priljubljenih in samosvojih italijanskih kantavtorjev. Rodil se je prav tukaj, 4. marca 1943, in z mestom ostal globoko povezan vse življenje. Njegove pesmi, med njimi znamenita Caruso, so presegale meje Italije, a v Bologni ima Dalla skoraj domač, intimen status. Bologna je zaradi njega še nekoliko bolj poetična; ko zvečer pod arkadami potihne dnevni vrvež, se zdi, kot da bi se nekje med starimi zidovi še vedno slišal njegov raskavi, topli glas.
