Slovenija je s skoraj 58 odstotki ozemlja, poraslega z gozdom, ena najbolj gozdnatih evropskih držav. Gozd pa ni le vir lesa in pomemben del naravne dediščine. Je tudi prostor za vse bolj iskano obliko turizma, ki povezuje naravo, zdravje, lokalno znanje, arhitekturo in kulturo. Vedno več strokovnjakov zato meni, da je povezovanje gozda, lesa in turizma ena od priložnosti za razvoj slovenskega podeželja.
Slovenski gozdovi so zaradi svoje razširjenosti in raznolikosti pomemben del nacionalne identitete. V njih se prepletajo naravovarstvene, gospodarske in družbene funkcije, saj gozd poleg lesa zagotavlja prostor za gibanje, rekreacijo in doživetja. Na področju turizma je to pomembna prednost: sodobni obiskovalec išče svežino, tišino, dobro počutje in pristen stik z okoljem. Med najmočnejšimi motivi za obisk Slovenije so prav pohodništvo, kolesarjenje, gozdni oddih, dobro počutje in lokalna gastronomija.
Od gozda do doživetja
Potencial gozda ni samo v tem, da ga obiskovalcu pokažemo. Ključno je, da mu omogočimo, da ga doživi. Slovenska turistična organizacija gozd in les vidi kot vira doživetij višje dodane vrednosti, ki nastajajo na presečišču lokalnih virov, znanja, ljudi, kakovosti, avtentičnosti in dolgoročne skrbi za prostor. Les se lahko v turistični ponudbi pojavi kot del rokodelstva in sodobnega oblikovanja, kot material turističnega objekta ali kot element samega doživetja.
Tak pristop zahteva sodelovanje deležnikov z več področij, od lastnikov in upravljavcev gozdov do lesarjev, turističnih ponudnikov, arhitektov, oblikovalcev, interpretatorjev dediščine, raziskovalcev in lokalnih skupnosti. Prav povezovanje lahko ustvari kakovostna delovna mesta, krepi lokalne dobavne verige in omogoča nastanek edinstvenih turističnih doživetij.
Pomemben del te zgodbe je tudi arhitektura. Slovenija želi biti prepoznavna kot zelena, trajnostna in butična destinacija, vendar mora biti ta identiteta vidna tudi v prostoru. Pot od gozda prek lesa in arhitekture do turističnega doživetja lahko postane del zgodbe destinacije. Pri tem ni nujno, da gre za velike in spektakularne objekte. Tudi pot, most, počivališče ali manjši objekt lahko postanejo premišljen arhitekturni poseg, ki obiskovalca ustavi, usmeri in mu pomaga razumeti prostor.
Primer Pohorja kaže, kako lahko les postane neposreden del turističnega produkta. Pot med krošnjami Pohorje je dolga 1043 metrov, stolp je visok 37 metrov, pri gradnji pa so uporabili 755 kubičnih metrov lesa duglazije in macesna. Objekt je zasnovan tako, da se čim bolj naravno vključi v gozdni prostor. Leta 2024 je privabil 2,3 milijona obiskovalcev.
A še pomembnejše od posamezne atrakcije je vprašanje, kako turizem razvijati, ne da bi pri tem poškodovali tisto, zaradi česar obiskovalci sploh prihajajo. Prihodnost zato ni nujno v čim več obiskovalcih in čim več infrastrukture. Arhitektka Lenka Kavčič opozarja na drugačen model: več kakovosti prostora, močnejše doživetje, večjo vrednost in manjši poseg. Prenova, ponovna uporaba, manjša, začasna ali razstavljiva infrastruktura so lahko konkurenčna prednost.
Gozd kot prostor dobrega počutja
Eden največjih potencialov je gozdnoterapevtski turizem. Gozdna kopel oziroma shinrin-yoku pomeni zaznavanje gozdne klime skozi vse čute. Koncept se je začel razvijati na Japonskem v 80. letih prejšnjega stoletja kot zmerna aktivnost v gozdu, namenjena krepitvi zdravja in preventivi. Gozdna terapija danes temelji na raziskovanju fizioloških in psiholoških učinkov človekove izpostavljenosti gozdnemu okolju.
Doc. dr. Darija Cvikl z Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Bled izpostavlja raziskave, ki kažejo na pozitivne učinke gozdne klime na počutje. Med njimi so uravnavanje delovanja avtonomnega živčnega sistema, zmanjšanje stresnih odzivov, izboljšanje razpoloženja in sproščanje. Prav ti učinki so lahko osnova za razvoj tako imenovanih healthness in well-being doživetij.
Slovenija ima za razvoj takšne ponudbe dobre naravne danosti, pomemben pa je tudi razvoj znanja. Med letoma 2018 in 2025 so že potekali raziskave in projekti, povezani z gozdnoterapevtskim turizmom, med drugim raziskava V gozd po zdravje v Kranjski Gori in interdisciplinarni projekt o gozdnoterapevtskem potencialu savinjske regije.
Izkušnje iz Južne Koreje kažejo, da je mogoče gozdno terapijo razviti v celovit sistem. Korejski model vključuje različne izobraževalne programe, od gozdnega pedagoga in gozdnega interpretatorja do gozdnega terapevtskega vodnika in inštruktorja gozdne terapije. Do leta 2026 je bilo v Južni Koreji vzpostavljenih 56 tako imenovanih zdravilnih gozdov, dodatnih 27 pa jih je bilo v razvoju.
Ko tradicija postane turistični produkt
Gozd in les lahko v turizem vstopata tudi skozi zgodbe ljudi in tradicionalna znanja. Dober primer je doživetje Oglar za en dan. Oglarjenje je ena najstarejših rokodelskih in kulturnih tehnik, kuhanje oglja v oglarskih kopah pa je vpisano v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. Na Oglarski domačiji Brinovec so tradicijo povezali z izobraževanjem, turizmom in dopolnilno dejavnostjo na kmetiji.
Obiskovalci lahko v štiriurnem programu sami sodelujejo pri delu na kopišču, spoznajo oglarstvo, pripravijo oglarski golaž, pokusijo oglarski kruh in druge lokalne dobrote ter ustvarjajo z ogljem in lesom. Program je namenjen manjšim skupinam, s čimer ostaja doživetje osebno in povezano z domačijo, gozdom ter lokalnim okoljem.
Podoben potencial kaže Festival lesa v Kočevju. Začel se je kot promocija lesarske šole po požaru leta 2012, nato pa prerastel v širšo promocijo gozda in lesa ter pomembno prispeval k prepoznavnosti Kočevske kot zelene turistične destinacije. Med njegovimi programi so lesarske delavnice, namenjene različnim generacijam, in mednarodni oblikovalski natečaj Prastol, ki je v dvanajstih letih prejel več kot 500 prijav iz več kot 100 držav. Kočevski pragozd je pri tem postal navdih za sodobno oblikovanje.
Manj posegov, več doživetja
Tudi nastanitve lahko s svojo arhitekturo pripovedujejo zgodbo kraja. Panonska vas v Tešanovcih pri Moravskih Toplicah na primer povezuje prekmursko izročilo, naravne materiale, lokalno kulinariko in doživetja Prekmurja. Opeka, glineni ometi, les in značilne slamnate oziroma trstične strehe ustvarjajo prepoznavno podobo, gost pa naj bi Prekmurje ne le videl, ampak ga začutil.
Takšni primeri kažejo, da les za slovenski turizem ni zgolj gradbeni material, gozd pa ne le kulisa. Skupaj lahko postaneta osnova za ponudbo, ki povezuje naravo, kulturo, arhitekturo, gastronomijo, zdravje in lokalno gospodarstvo. Pri tem pa bo ključno odgovorno upravljanje prostora. Na Pohorju poudarjajo, da mora turizem naravo interpretirati in približati, ne izkoriščati. Varovanje narave zato ne pomeni izključevanja človeka, temveč omogočanje odgovornega stika z njo.
Prihodnost slovenskega gozdnega turizma tako ni nujno v gradnji novih velikih atrakcij. Veliko večji potencial se skriva v kakovostnih poteh, premišljeni arhitekturi, interpretaciji narave, lokalnih zgodbah, tradicionalnih znanjih, lesarskem oblikovanju in doživetjih, ki obiskovalca povežejo s prostorom. Gozd je že tukaj. Les imamo. Znanje in zgodbe prav tako. Naslednji korak je, da jih povežemo v turistične produkte, ki ustvarjajo večjo vrednost, hkrati pa ohranjajo tisto, zaradi česar je Slovenija privlačna: naravo, prostor in občutek pristnosti.
