Na sejmu Narava-zdravje na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je bilo okoli Janeza Tonejca ves čas živahno. Navdušeno so ga spremljali otroci iz vrtca, vprašanja so mu postavljali dijaki, ustavljali pa so se tudi starejši obiskovalci. Janez je s svojimi psi že vrsto let med ljudmi. Širši javnosti je delo policijskih psov približal najprej z belgijskim ovčarjem Arnijem, s katerim je že pred več kot 15 leti na nastopih navduševal občinstvo in ljudem risal nasmehe na obraz. Tokrat sta bila ob njem borderska ovčarja Neli in Sky, ki sta bila v središču pozornosti, črna nemška ovčarka Ora pa je počivala v policijskem vozilu. Psi so se izmenjevali, da predstavitev na sejmu ne bi bila prenaporna ne zanje ne za njihovega vodnika. Da bi se umaknili od vrveža, smo se z Neli in Skyem, »mojima klovnoma«, kot jima ljubkovalno pravi njun vodnik, odpravili do Ore. V družbi vseh treh psov je hitro stekel pogovor o službenih psih – od izbire mladiča in zahtevnega šolanja do značajev, ki jih ni mogoče stlačiti v isti okvir, pa odnosa, ki se med človekom in psom gradi skozi vsakodnevno delo. Janez Tonejc o svojih pasjih sodelavcih govori z izkušenostjo človeka, ki jih ne srečuje le na delovnem mestu. Z njimi živi, jih opazuje in se od njih še vedno uči.
Kako pes postane policijski pes? Ali že pri mladiču prepoznate, da ima potencial za takšno delo?
Pri mladiču še ne moremo zanesljivo vedeti, ali bo primeren za policijskega psa. Lahko pa opazujemo njegove nagone, željo po igri in odzive. Veliko je odvisno tudi od tega, za kakšno delo ga potrebujemo. V slovenski policiji imamo službene pse za splošno in specialistično uporabo. Plenilski nagon je osnova za prinašanje, igro in delo z markerjem. Zelo pomemben je pri specialističnih psih, ki iščejo prepovedane droge, eksplozive, orožje ali kri, saj pes iskanje dojema kot igro oziroma lov na svoj »plen«. Obrambni nagon pa spodbujamo predvsem pri psih za splošno uporabo, tako imenovanih patruljnih psih, ki opravljajo naloge varovanja javnega reda in miru, sledenja ter obrambe. Šolanje teh psov poteka nadzorovano, med drugim z vajami ugriza v zaščitni rokav in pregonom.
So nekatere pasme primernejše za določeno delo?
Med službenimi psi je veliko nemških, belgijskih in nizozemskih ovčarjev, za odkrivanje različnih snovi vse pogosteje uporabljamo tudi lovske pasme. Med njimi so velike razlike. Lovski pes ima lahko izjemno izrazit plenilski nagon, močno željo po iskanju in sposobnost, da zelo dolgo vztraja. Imel sem nemško lovsko terierko Dino, ki je bila neverjetno vztrajna. Še pri 15 letih, ko se je starost že poznala na njenem zdravju, je ob pogledu na žogico dvignila glavo in njeno zanimanje za iskanje ni izginilo. Toda pasma sama še ne pove vsega. Pomembni so posamezen pes, njegov značaj, energija in pripravljenost za delo. Tudi pri psih, ki so na začetku zelo obetavni, se lahko pokaže, da morda za neko nalogo niso primerni. Pri psih za splošno uporabo je denimo pomembno, da brez težav sprejmejo nagobčnik. Imeli smo psa, ki je bil zelo dober pri vseh nalogah, vendar ga je nagobčnik tako oviral, da ni bil sproščen in je imel nepravilno držo. To je bila prevelika ovira za njegovo delo. Pri službenem psu torej ne moremo gledati samo tega, kaj vse zna. Pomembno je tudi, kako se počuti pri delu, ali je dovolj vztrajen in ali lahko nalogo opravlja zanesljivo.
Tudi pri psih, ki so na začetku zelo obetavni, se lahko pokaže, da morda za neko nalogo niso primerni.
Kdaj se začne šolanje policijskega psa?
Mladiči, ki pridejo k nam, so stari približno dva meseca. Inštruktorji oddelka za šolanje službenih psov Policije v Gmajnicah spremljajo mladiča, njegov razvoj in naše delo z njim. Pri približno letu dni ocenijo, ali je primeren za nadaljnje šolanje. Toda vzgoja se začne že prej. Mladiča navajamo na okolje, ga učimo odpoklica in osnovnih ukazov, kot so sedi, prostor, stoj, poleg in pusti. To je temelj, na katerem pozneje gradimo zahtevnejše naloge. Prav bi bilo, da bi tudi vsi, ki imajo družinskega psa, že zgodaj poskrbeli za njegovo osnovno vzgojo. Pes se mora znati vrniti k človeku, se odzivati na osnovne ukaze ter se naučiti sobivanja z ljudmi in drugimi živalmi.
Torej ni treba čakati, da pes odraste?
Vzgoja in šolanje nista isto. Vzgojo začnemo zgodaj, zahtevnejše naloge pa prilagajamo starosti in sposobnostim psa. Od šestmesečnega mladiča ne moremo pričakovati enakega razumevanja kot od dveletnega psa. Tudi psi gredo skozi obdobja odraščanja in dozorevajo različno hitro. Včasih neka vaja preprosto ne gre in ne gre. Takrat jo pustim, s psom delam druge stvari in se k vaji vrnem pozneje. In nenadoma uspe. Pomembno je, da opazuješ, kaj pes v tistem trenutku zmore, in delo temu prilagodiš.
Kaj psa pri delu najbolj motivira?
Pri službenih psih veliko delamo z uporabo njihovih nagonov. Pes išče igračo, žogico ali drug predmet, ki ga želi najti in ujeti. Pri specialističnem iskanju postopoma dodajamo vonj, ki ga mora pozneje prepoznati. Ko pes pravilno nakaže iskani vonj, ga takoj nagradimo z igro, da iskanje poveže z nagrado. Če ta pride prepozno, povezava ni več tako jasna. Enako velja za kazen – če pes naredi kaj narobe, mora biti takoj okaran. Včasih je že glasen »ne, ni prav«, učinkovit, ker psi hitro razberejo barvo in ton glasu. Sicer pa pri osnovnih vajah uporabljamo tudi hrano in pohvalo, pri zahtevnem iskanju pa je igra pogosto zelo močna motivacija. Imel sem belgijskega ovčarja Arnija, ki je bil za hrano pripravljen storiti vse in je za košček salame skočil tudi meter in pol visoko. Ugotoviti moraš, kaj posameznega psa žene naprej. Včasih bi pes naredil vse, da bi bil vodnik zadovoljen z njim. Tudi to je del odnosa, ki ga gradita. Psi niso neumni, samo drugače razmišljajo kot mi.
Katero lastnost še iščete pri psih?
Vztrajnost. Delo z nosom je zelo naporno. Poskusite intenzivno vohati 15 minut, pa boste videli. Pes lahko pri intenzivnem iskanju dela uro ali dve, nato potrebuje počitek. Zato pri treningu postopoma podaljšujemo čas iskanja in opazujemo, kako dolgo pes ohranja zbranost in motivacijo. Nekateri psi so tako vztrajni, da jih moraš celo ustaviti. Ko je bila moja nemška lovska terierka še mladiček, sem ji morda predaleč vrgel žogico, pa je več kot pol ure ni bilo nazaj, ker jo je tako zavzeto iskala. Vrnila se je šele, ko jo je našla. Zato je naloga vodnika tudi, da prepozna, kdaj je pes še zbran in kdaj potrebuje odmor. Ni dovolj, da si pes želi delati. Poskrbeti moramo tudi, da ga delo ne izčrpa. Hkrati pa mora biti za dobro opravljeno delo zbran tudi vodnik. Če si raztresen ali obremenjen, pes to zazna. Če sem zamišljen, pride Ora k meni, mi položi glavo na kolena in me pogleda, kot bi me spraševala, kaj je narobe.
Omenili ste, da je bila Ora sprva bolj zadržana, čeprav si nemškega ovčarja pogosto predstavljamo kot samozavestnega in odločnega psa. Kako ste spoznavali njen značaj? Ste morali naloge prilagajati?
Ora je bila na začetku res bolj zadržana. Tudi za žogo ni pokazala posebnega zanimanja. Zanjo se je začela zanimati šele, ko je videla druge pse. To je spodbudilo njeno željo po igri. Pri vsakem psu moraš ugotoviti, kaj ga motivira in kako se odziva. Pri Ori sem se tudi sam učil, kdaj moram narediti korak nazaj in ji dati čas. Danes, ko sem ob njej, čuti, da sem njena opora. Vodnik ni samo tisti, ki psa vodi in usmerja, temveč tudi tisti, ob katerem pes najde varnost, ko jo potrebuje.
Kako pomembno je, da se vodnik in pes ujameta?
Zelo. Med nama mora nastati neka povezava, skoraj simbioza. Vedno me je zanimalo, kako se bom ujel s posameznim psom in kako me bo dojemal. Včasih potrebuješ leto in pol, da si zares prepričan o njem, pa tudi pes potrebuje čas, da te sprejme. Tak odnos se ne zgodi čez noč. Pes ti mora zaupati in vedeti, kaj od njega pričakuješ, hkrati pa mora imeti občutek, da se lahko zanese nate. In ko opravi nalogo, mu moraš dovoliti, da se sprosti.
Kaj pa, če se pes in vodnik ne ujameta?
Tudi to se zgodi, čeprav redko. Imeli smo psa, ki z enim vodnikom pri urjenju ni najbolje napredoval. Ko je začel delati z drugim, je steklo. Včasih pes potrebuje drugačen pristop, včasih več časa. Če pa ne doseže zahtevanih spretnosti in ne opravi izpita za službenega psa, ga ne moremo poslati na teren za naloge, za katere ni usposobljen.
Ali ima službeni pes doma drugačno življenje kot na terenu?
Tudi to so še vedno psi s svojimi nagoni in potrebami, zato morajo imeti to možnost doma. Potrebujejo sprehode, počitek, pozornost, naklonjenost in ljubezen. Psi hitro razumejo, kdaj so v službi. Ko dobijo oprtnico in nagobčnik, takoj vedo, da gre zares. Imel sem nizozemskega ovčarja Tika z zelo izrazitimi nagoni. Doma sem ga moral pogosto umirjati, pri delu pa sem mu dovolil, da jih je uporabil. Kot vodnik pa moram vedno razmišljati tudi vnaprej. Če psa naslednji dan čaka zahtevno delo, moram paziti, da ga doma ne izčrpam. Na teren mora priti spočit in motiviran.
Kdaj pride čas, da se službeni pes upokoji?
Praviloma pri devetih ali desetih letih, ko začne izgubljati energijo. Če je zdrav in še vedno z veseljem dela, lahko ostane aktiven tudi dlje. Imeli smo belgijskega ovčarja, ki je delal še pri 11 letih. Toda starost prinese spremembe. Pes ni več tako gibčen in njegovo telo ne prenese več enakih obremenitev kot prej. Vodnik mora to opaziti in presoditi, kdaj je čas, da se njegova službena pot konča.
Pes ti mora zaupati in vedeti, kaj od njega pričakuješ, hkrati pa mora imeti občutek, da se lahko zanese nate.
Kaj se zgodi, ko se upokoji?
Če je mogoče, ga vodnik vzame k sebi domov. Nekateri psi ostanejo v enoti, kjer se zanje še naprej skrbi, včasih so v stiku tudi z mlajšimi psi. Možne so tudi posvojitve. Pomembno je, da je za psa poskrbljeno tudi po koncu službe. Vodnik in pes sta skupaj več let, vsak dan.
Kako se človek poslovi od takšnega partnerja?
Težko. S psom preživiš toliko časa, vanj vložiš veliko energije, ga vzgajaš, z njim delaš na terenu in si vsak dan v stiku. Potem pa pride čas, ko se moraš posloviti. Seveda ti je hudo. Včasih se bolezen pojavi nenadoma in se sploh nimaš časa pripraviti. V zadnjih štirih letih sem se vsako leto poslovil od enega psa. Leta 2022 se je poslovil borderski ovčar Corry, oče Neli in Skya, leto pozneje nizozemski ovčar Tik, nato lovska terierka Dina, konec minulega leta pa še hrvaška ovčarka. Vodniki smo včasih videti kot precej trdi ljudje, vendar ob takšni izgubi lahko potočimo tudi kakšno solzo. Saj ne izgubiš samo psa, izgubiš partnerja, s katerim si delil vsakdan, delo in življenje. Moj dan se vedno začne in konča s psi. To je tudi moja prva in zadnja misel, ne glede na to, ali sem v službi ali imam prost dan.
Kaj so vas psi po vseh teh letih naučili o človeku, družbi in življenju?
Od psov sem se naučil sprejemanja. Če te pes vzame za svojega, si zanj središče njegovega sveta. Vesel je, ko prideš domov, tudi če te dolgo ni bilo ali si ga zaprl v pesjak. Žena verjetno ne bi bila (smeh). Ljudje hitro zamerimo, iščemo slabe namene in pozabimo na dobroto drugega. Psi pa nas razveseljujejo, nam krajšajo dneve in upam, da tudi mi njim. Odnos s psom ni samo to, kar človek od njega dobi, ampak tudi to, kar mu sam podari. Psi so me naučili tudi, kako pomembno je živeti v trenutku, tukaj in zdaj. Mi preveč razmišljamo o prihodnosti, načrtujemo in premlevamo, kaj se je zgodilo. Ko se poslovi prvi pes, se šele zaveš, kako hitro je minilo deset let. Človek lahko dolgo živi, če ima srečo, da ostane zdrav, pes pa ima tako kratko življenjsko dobo, da si kar zaželiš, da bi živel vsaj 20 let. Zato je življenje treba živeti, ne samo čakati, kaj bo jutri, ampak znati ceniti tudi to, kar imamo danes.
Upanje na štirih tačkahKo otrok zboli za rakom, se življenje spremeni celotni družini. V takšnih trenutkih so živali lahko veliko več kot hišni ljubljenčki – postanejo vir tolažbe, veselja in občutka, da je življenje kljub vsemu lahko tudi lepo. To dobro ve Janez Tonejc, policist in vodnik službenih psov, ki se je z rakom srečal tudi kot oče dveh hčera. Neža je po zdravljenju povsem okrevala, danes študira ekonomijo, prosti čas pa najraje preživlja s konji. Tinkino življenje so posledice zdravljenja močno zaznamovale: oslepela je in sliši le še na eno uho. Kljub temu ostaja optimistična, vztraja pri svojih ciljih in končuje študij na Višji strokovni šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu. S svojo izkušnjo kot ambasadorka Inštituta Zlata pentljica – otroci z rakom pomaga ozaveščati o otroškem raku. »Najtežje je bilo, ko sta bili v bolnišnici v isti sobi, Tinka na zadnji in Neža na prvi kemoterapiji. Ampak ni bilo druge izbire, kot da gremo naprej,« se družinske izkušnje spominja Janez, ki je skozi svoje delo spoznal, kako dragocena je lahko navzočnost živali. »Letos sem v domu za starejše obiskal zelo zadržano gospo, ki se z nikomer ni pogovarjala. V družbi psov pa se je tako sprostila, da mi je zaupala vso svojo življenjsko zgodbo. Ko sem se poslovil, mi je rekla, da ji je po dolgem času nekdo polepšal dan. In če ti to uspe, je to nekaj najlepšega,« pripoveduje Janez, ki je s svojim belgijskim ovčarjem Arnijem že pred več kot 15 leti osvojil srca mladih in starih. Da živali otrokom med zdravljenjem pomenijo veliko, potrjujejo tudi zgodbe mladih z Inštituta Zlata pentljica, ki združuje otroke in mladostnike z izkušnjo raka ter jim pomaga pri vračanju v vsakdanje življenje. Direktorica inštituta Brigita Smrekar poudarja: »Vsi smo veliki ljubitelji živali. Ko se naši otroci med zdravljenjem niso smeli družiti z vrstniki, so bile živali tiste, ki so jih razveseljevale, pomirjale in jim vračale voljo do življenja.« Njena hčerka Mija Sušnik je levkemijo prebolela pri sedmih letih. Med zdravljenjem je pogrešala tudi svoje živali, saj so morali zaradi njenega oslabljenega imunskega sistema mačka preseliti k babici, konja pa je lahko obiskovala le z zaščitno masko in se ga dotikala v rokavicah. Danes 13-letnici družbo dela mladi bokser Mini, ki ga obožuje. »Zelo rada se igram z njim, zame brez psa ni pravega življenja,« pravi. Korina Korper, ki je za levkemijo zbolela kot najstnica, se še danes spominja, kako jo je ob vrnitvah iz bolnišnice pričakala njena psička pasme kokeršpanjel. »Vedno je bila tako vesela, ko sem prišla domov. V času zdravljenja je tudi ves čas spala pri meni. Še zdaj me je najbolj vesela,« pripoveduje. Morda je prav v tem posebna moč živali. Ne morejo odvzeti bolezni ali izbrisati težav, lahko pa človeku podarijo bližino, mir in ljubezen. |
