Način, kako starši postavljajo meje, močno vpliva na vedenje otrok in razvoj njihovih življenjskih navad. Čeprav otroci pogosto preizkušajo meje, kar predstavlja normalen del odraščanja, pomanjkanje jasnih pravil in doslednosti otežuje razvoj odgovornosti, samokontrole in empatije. Otroci, ki odraščajo ob pretirano popustljivi vzgoji, težko sprejmejo zavrnitev in se soočajo s posledicami svojih dejanj. Otroci, ki jim starši med odraščanjem dovolijo skoraj vse, v odrasli dobi pogosto razvijejo devet značilnih lastnosti.
Otroci, ki dobijo vse, kar si zaželijo, pogosto odrastejo v osebe, ki pričakujejo, da se bodo drugi vedno prilagajali njihovim željam. Zavrnitev ali neuspeh zato prenašajo izjemno težko. Psihoterapevtka Nancy Colier opozarja na pomembnost spopadanja z neprijetnimi izkušnjami. Težave in nelagodje namreč gradijo odpornost in značaj. Otrokom ne delamo usluge, če te običajne dele življenja obravnavamo kot sovražnike, ki jih moramo odstraniti.
Če starši nenehno popuščajo in ne reagirajo na neprimerno vedenje, otroci težje sprejmejo pravila. Jasne meje in logične posledice jim pomagajo razumeti odgovornost za lastna dejanja. Ker otroci in najstniki pogosto reagirajo impulzivno, potrebujejo pomoč staršev pri razvijanju samokontrole.
Manipulacija in prelaganje krivde
Otroci, ki se odgovornosti uspešno izognejo z jokom, izgovori ali prelaganjem krivde na druge, te vzorce vedenja pogosto obdržijo tudi kasneje v življenju. Če takšna dejanja redno minejo brez reakcije odraslih, se otroci naučijo, da precej lažje vplivajo na druge, kot pa priznajo lastno napako. Zato morajo starši takšno vedenje pravočasno prepoznati in dosledno postaviti meje.
Kadar otrokom ni treba nositi posledic svojih dejanj, dobijo občutek, da jih bo pred težavami vedno zaščitil nekdo drug. Takšen način razmišljanja močno oteži prevzemanje odgovornosti v odrasli dobi, še posebej v partnerskih odnosih in na delovnem mestu. Starši jim najbolje pomagajo tako, da jim določijo starosti primerne obveznosti in jim dovolijo izkusiti razumne posledice njihovih odločitev.
Mlajši otroci naravno usmerjajo pozornost na lastne potrebe, a z odraščanjem postopoma razvijejo razumevanje čustev drugih ljudi. Egocentrično vedenje izrazito prevladuje v zgodnjem otroštvu in se spreminja z razvojem socialnih veščin. Starši empatijo najlažje spodbujajo s pogovorom o čustvih drugih, z lastnim zgledom in vključevanjem otrok v aktivnosti, ki razvijajo obzirnost.
Od pomanjkanja hvaležnosti do izbruhov jeze
Otroci ne razumejo vedno, koliko truda stoji za stvarmi, ki jih vsakodnevno dobivajo. Če starši njihove želje nenehno izpolnjujejo brez omejitev, otroci tujo pomoč in pozornost hitro vzamejo za samoumevno. Namesto nenehnega opozarjanja na nehvaležnost, starši z lastnim vedenjem kažejo hvaležnost in otrokom pomagajo spoznati potrebe drugih ljudi.
Ker otroci šele razvijajo sposobnost obvladovanja močnih čustev, strokovnjaki burne reakcije v določenih razvojnih fazah pričakujejo. Jasne meje in podpora staršev jim pomagajo, da se postopoma naučijo prenašati frustracijo. Pedagoginja Gail Innis pojasnjuje, da postavljanje mej in pričakovanj pomaga otrokom pri razvoju življenjskih veščin, kot so potrpežljivost, reševanje težav, iznajdljivost in samodisciplina.
Otroci, ki jim starši izpolnijo skoraj vsako zahtevo, razvijejo prepričanje, da bodo vedno dobili tisto, kar želijo. V odrasli dobi to pogosto vodi v težave pri sklepanju kompromisov in sprejemanju tujih potreb. Dosledna pravila, realna pričakovanja in situaciji primerne posledice otroke naučijo, da njihove želje niso vedno pomembnejše od potreb drugih.
