
Na strmih pobočjih jugozahodne turške province Muğla leži mesto, v katerem že celo stoletje ne živi nihče. Obiskovalci danes ob glavni cesti na manjši blagajni plačajo tri evre in se peš podajo po strmih, neravnih ulicah. Kayaköy ponuja srhljiv, a fascinanten vpogled v preteklost. Mesto skriva mogočno šolo, ozke vijugaste ulice, starodavno fontano in cerkve, pri čemer ena s samega vrha hriba zre na Egejsko morje. Ulice popolnoma samevajo, hiše brez streh pa počasi golta neizprosno zelenje. Kayaköy predstavlja pravi spomenik, ki je zamrznil v času.
Tragična menjava prebivalstva
Pred več kot stotimi leti je mesto nosilo ime Levissi. V njem je prebivalo vsaj 10.000 pravoslavnih Grkov. Številni so delovali kot obrtniki in mirno sobivali z muslimanskimi turškimi kmeti iz okolice. To sožitje je grobo prekinila grško-turška vojna leta 1922. Državi sta si izmenjali prebivalstvo, kar je za Kayaköy pomenilo prisilni odhod Grkov in prihod muslimanov iz Kavale. Novi prebivalci se v novem okolju niso znašli in so se kmalu odselili, mesto pa so prepustili propadanju.
Danes pri glavnem vhodu v mesto manjša družina vodi restavracijo in prodaja ročno izdelan nakit. Aysun Ekiz nadaljuje družinsko tradicijo, saj njeni stari starši spadajo med redke, ki so tam ostali. "Stari starši so mi pripovedovali, da so Grki jokali, ker niso želeli oditi. Nekateri so celo pustili otroke turškim prijateljem, saj so verjeli, da se bodo vrnili," pripoveduje Ekiz, poroča CNN. Ker so se njeni predniki ukvarjali s pastirstvom, so se lažje prilagodili življenju na obrobju mesta.

Narava je vzela svoje
Mnoge prišleke so odvrnile tudi v modro obarvane stene hiš. Ta barva naj bi po ljudskem izročilu odganjala škorpijone in kače. Sledovi modrine še danes krasijo nekatere izmed 2500 propadajočih hiš. Soavtorica lokalnega turističnega vodnika Jane Akatay pojasnjuje, da je ljudi odganjala tudi močna tuga, ki je preplavila mesto po tragičnih dogodkih.
Preostalo uničenje je dokončala narava. Potresi, nevihte in ostre zime so močno načeli zgradbe. Malta, ki drži zidove skupaj, se je z leti razdrobila. Čeprav obiskovalce na vsakem koraku mamijo odprta vrata in stopnišča, oblasti zaradi nevarnosti zrušitve odsvetujejo vstop v same zgradbe.









