(INTERVJU) Gregor Štibernik: Katarina Čas si enako zasluži nekaj odstotkov od kinematografov kot Jan Plestenjak

Petra Vidali Petra Vidali
16.11.2026 06:00

Direktor organizacije za kolektivno uveljavljanje in zaščito pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del (AIPA): "O teh nasprotnih interesih govorijo samo tisti, ki imajo interes nasprotovati."

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Gregor Štibernik: "Če ne bo AIPA, bo pa nekdo drug moral uveljavljati te pravice."
Jure Klobcar

Vodite kolektivno organizacijo, ki uveljavlja in ščiti pravice avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih (AV) del. Vse ali samo tiste, ki so vam dali pooblastilo?

"To vprašanje naj bi se v kratkem odprlo, in ne samo pri AIPI, ampak tudi pri drugih kolektivnih organizacijah v Sloveniji. Naj razložim, kaj pomeni kolektivno. Pomeni to, da po zakonu (de iure) zastopamo vse, katerih AV-dela se uporabljajo v Sloveniji: torej tako tiste, ki so nam dali pooblastilo in so naši člani, kot tiste, ki tega niso storili. Trenutno ima AIPA več kot 1400 članov in še veliko več njih prek sporazumov s sestrskimi organizacijami iz tujine – v več kot 50 državah imamo sporazume s skoraj 60 sorodnimi organizacijami. Poleg njih po zakonu zastopamo tudi tiste, ki nam niso dali pooblastila. Denar, ki jim pripada, smo po zakonu dolžni hraniti pet let in seveda narediti vse, da jih poiščemo in izplačamo. Za vse to potrebujemo dovoljenje države, naše poslovanje pa je strogo regulirano in nadzorovano tako s strani neodvisnih revizorjev kot s strani Urada za intelektualno lastnino. Sam zagovarjam tak sistem zbiranja. Država naj izbere organizacijo, ji da dovoljenje in potem naj dana dovoljenja nadzira. Če ne bi bilo urejeno tako, bi morali uporabniki – to so televizije, kinematografi, kabelski operaterji, gostinski lokali, frizerski saloni – urejati pravice z vsakim ustvarjalcem – imetnikom pravic posebej. Predstavljajte si, kakšno delo je to, če se samo v kabelskih sistemih vrti več kot dva tisoč avdiovizualnih del."

Kako se lepše reče monopolu?

Tudi v nekaterih drugih državah so takšne organizacije monopolne, ne pa povsod. Zakaj je pri nas obveljal monopol?

"Raje kot o monopolu bi govoril o 'one stop shopu' (nakup na enem mestu). Danes uporabnik vse potrebno za uporabo AV-del uredi na enem mestu – pri AIPI. Za uporabo literarnih del pri ZAMP-u, za uporabo sorodnih glasbenih pravic pri IPF-ju in za uporabo avtorskih del s področja glasbe pri SAZAS-u. Tudi evropska pravna praksa govori, da je to najboljši možen sistem, saj v veliki večini držav učinkovito delujejo sistemi, kjer ena organizacija zastopa upravičence za določeno vrsto del. Izjeme so bolj redke, kjer so, je kaos: zelo nepremišljeno so se šli eksperiment v Romuniji in so imeli v nekem obdobju skoraj 20 kolektivnih organizacij!

Vedno rad dajem za primer Nizozemsko, ki je že 600 let v kapitalizmu. Če kje, imajo tam vzpostavljeno izjemno konkurenčno okolje, pa vendar imajo samo po eno organizacijo za vsako vrsto pravic. In ne zato, ker bi tako zahteval zakon, ampak se je v večstoletni praksi izkazalo to očitno za najučinkovitejše. Gre za rezultat večstoletne prakse, ki se je razvila zelo naravno, in zato je to najboljši sistem. Slovenija ima za sabo skoraj pol stoletja socializma in principa 'vse je naše', šele v 90-ih letih smo začeli razvijati koncept zasebne lastnine, šele zadnjih dvajset let pa malo bolj ambiciozno tudi koncept intelektualne lastnine in kolektivnega uveljavljanja. Torej zavest, da je tudi intelektualno delo delo z dodano vrednostjo. Seveda je intelektualna lastnina za marsikoga morda nekaj neoprijemljivega, vendar po svetu prinaša velike dohodke. V Sloveniji smo sistem, kot ga imamo danes, uvedli, ker nismo imeli druge tradicije. Na kulturnem področju na primer nimamo praktično nobene tradicije sindikalnih dogovorov. V Franciji ali pa v ZDA, če hočete, imajo izjemno močne sindikate, ki si izborijo pravice. Sindikat igralcev ali ceh režiserjev se dogovori z uporabniki, televizijami oziroma drugimi velikimi uporabniki. Ker pri nas tega nimamo, smo to vlogo prevzele kolektivne organizacije. Pošteno bi bilo, da bi tisti, ki hoče soditi o našem sistemu, pogledal nanj z več zornih kotov, saj v končni fazi eden ali drugi prinašata enake rezultate – nadomestilo ustvarjalcem. Tega še nikjer na svetu niso dosegli z uvedbo konkurence med kolektivnimi organizacijami. Seveda lahko ukinemo kolektivne organizacije, a potem bi morali opolnomočiti združenja in cehe. Za zdaj so režiserji, igralci in drugi organizirani samo društveno, ne pa tudi sindikalno, kot so na primer v Nemčiji, da bi se lahko pogajali recimo z RTV Slovenija ali Pop TV."

Se pravi, dokler ni bilo vas, ustvarjalci niso dobili plačanih pravic?

"Da, tako je, to ste pravilno ugotovili. Zakonska dolžnost je vedno obstajala. Če uporabljaš tuje ali domače delo, torej katerokoli delo, in z njim ustvarjaš prihodke, je treba del tega prihodka, ki si ga ustvaril s tujim delom, vrniti. Ampak ali bo šel George Clooney sam urejat uporabo svojih pravic s Planet TV? Ali s T-2? George je član SAG-AFTRA, največjega igralskega sindikata v ZDA, in ta ima z AIPO sklenjeno pogodbo, AIPA pa uredi vse obveznosti z uporabniki v Sloveniji."

Kakšno pa je razmerje med zastopanjem tujih in domačih ustvarjalcev? Ker je to najbrž dober pokazatelj programskih shem …

"Osemdeset odstotkov našega dela predstavlja delo s tujino. Pri glasbi na primer je razmerje bolj uravnoteženo, delež slovenske glasbe je relativno velik, pri literaturi pa še več. Sedaj se že premikava v polje uredniške politike. AIPA z enoletnim zamikom zrcali dogajanje v medijskem prostoru. Mi to dogajanje seveda samo spremljamo, na podlagi uporabe delimo zbrana nadomestila, ne vplivamo pa na to, kaj se v programu predvaja."

Gregor Štibernik: "Je pa to žal samo eden v množici podobnih postopkov zoper AIPO, ki smo jim bili priča v zadnjih petnajstih letih – več kot 50 se jih je nabralo. No, vse ovadbe so bile ovržene."
Jure Klobčar

"A pri vas igralci nič ne dobijo, če se predvajajo na televiziji in v kinu?!"

Morda vseeno vplivate prek določanja tarif in pravil izplačevanja pravic? Zakaj nekateri slovenski kinematografi nočejo predvajati slovenskih filmov?

"Pred desetletjem je Evropa začela proces sprejemanja direktive o avtorskih in sorodnih pravicah na digitalnem trgu. Po njej mora vsaka država urediti pravice avtorjev in izvajalcev tako, da bodo dobili primerno in pravično nadomestilo. S tem je torej poskrbljeno za neodtujljivo nadomestilo v digitalnem okolju, se pravi na platformah. Glavni motor te direktive je bila Francija, kot je pri večini pobud, saj ima Francija izredno močno kulturno zavest. Ampak seveda je Francija že davno pred tem uredila vprašanja pravic v tako imenovanem analognem okolju. Slovenija pa tega na AV-področju ni imela ustrezno in primerljivo urejenega. Ko smo se pogovarjali s Francozi, so bili šokirani: 'A pri vas igralci nič ne dobijo, če se predvajajo na televiziji in v kinu?!' Potem smo naleteli na posluh pri zakonodajalcu, da je treba zapolniti še to ogromno večdesetletno vrzel, ki se dotika tradicionalnih oblik uporabe na AV-področju. Govoriva o množični uporabi AV-del v javnosti, torej tudi o ekranih v lokalih, pa o časovnem zamiku, pa seveda tudi o kinematografih. Splošno znano je, da so glasbeniki tovrstna nadomestila vsa leta dobivali, to pomeni, da je bilo treba urediti tudi to nesorazmerje. Igralci na eni strani in glasbeniki na drugi so bili deležni različnega pravnega tretmaja, enako velja za glasbene avtorje in literate v primerjavi s scenaristi in režiserji – slednji so bili drugorazredni. Kar je, če mene vprašate, absurd. Najbrž se vsi strinjamo, da ima na televiziji avdiovizualni repertoar večjo težo kot glasbeni. Toda tarife in prihodki tega niso odražali. Glasbenik še danes dobi od predvajanja na televizijah bistveno več nadomestil kot na primer člana AIPE Saša Tabaković ali Katarina Čas. No, to neskladje zdaj na podlagi zadnjih sprememb zakonodaje, hvala bogu, odpravljamo.

A ravno prejšnji teden je zaokrožil predlog nove zakonodaje, ki bo, se bojim, razstavil sistem, ki smo ga gradili dvajset let, in nas pahnil nazaj v kameno dobo. Še enkrat, z zadnjo implementacijo smo zaščitili najšibkejše, igralce in režiserje, ki so sicer v pogajanjih v podrejenem položaju (v primerjavi s producenti). Slovenija je bila z zadnjo spremembo izjemno proaktivna, mednarodna AV-stroka nas je navajala kot državo, ki ima pravice celostno urejene, ne samo za eno ozko kategorijo, ampak vključuje tako producente, igralce kot režiserje, scenariste. Bili smo in smo še vedno svetilnik. Evropska komisija je sicer imela določene pripombe na to implementacijo, a samo na enem ozkem segmentu. Kolektivne organizacije namreč uveljavljamo tako avtorske kot sorodne pravice, komisija je imela samo pomislek, da so avtorji prisiljeni biti v kolektivni organizaciji oziroma da nimajo možnosti uveljavljati svojih pravic drugače kot prek kolektivne organizacije. Državo so pozvali, naj razmisli o tem. A namesto da bi nekdo pametno razmislil, je zdaj zaokrožil predlog, ki skuša reševati zadeve, ki sploh niso problem in ki jih komisija sploh ni zahtevala."

Obiskovalci niti trznili ne bi, če bi se vstopnica podražila za pol evra

Torej, zakaj kinematografi ne bi želeli predvajati slovenskih filmov?

"Bom zelo nediplomatski: zato, ker lahko. Ne vem, ali zakonodaje niso sposobni razumeti ali pa je ne želijo razumeti. Zakon pa je več kot jasen, plačevati moraš ne glede na to, ali je repertoar domač ali tuj. In s tem, ko niso vrteli slovenskih filmov, so bili ob plačilo nadomestila slovenski AV-ustvarjalci, obveznost do tujcev pa tudi ni izginila. Zakonska dolžnost velja za vse, tukaj ni razlikovanja na nacionalni osnovi. Kinematografi dobaviteljem jamčijo, da imajo vse urejeno, vendar to ni res, še vedno morajo urediti neodtuljive pravice z AIPO. Še nekaj bi rad poudaril: skuša se ustvariti vtis, da ni bilo dogovora. Seveda ga ni bilo, saj dialoga sploh ni bilo. Objavili smo pogajanja, kot nam nalaga zakon, povabili kinematografe, a se tudi na to uradno vabilo niso odzvali. Zadeva je zdaj pred svetom za avtorsko pravo, to je edini organ, na katerega se lahko pred sodnimi postopki obrnemo. Čas teče. Obveznosti pa ostajajo.

Popolnoma naravno in logično se vsem zdi, da tisti, ki uporablja glasbo, to uporabo plačuje. Tudi kinematografi seveda. Ob tem pa ne bi plačevali pravic za film! Kinematografa brez filma ni. Mi smo šli še dlje, preden smo se sploh lotili pogajanj, smo pri družbi Valicon naročili raziskavo. Štiri tisoč anketirancev so vprašali, ali bi vplivalo na njihov obisk, če bi bila cena vstopnice osem evrov in pol namesto osem evrov. Obiskovalci niti z očesom ne bi trznili.

Ob tem je treba še enkrat poudariti, da je po zakonu treba upoštevati prihodke, ustvarjene iz dejavnosti. Kinematografi ogromno prihodkov ustvarijo tudi s prodajo kokic in pijač, ki jih brez filmov seveda ne bi prodali. Gre za direktno povezavo s kinom. Prvič, ker je vnos druge hrane in pijače v dvorane prepovedan, in drugič, ker se prodajalna kokic in kole odpre pol ure pred filmom, ni odprta cel dan. Torej je povezava neposredna in je edino pošteno, da se tudi ta prihodek deli z ustvarjalci.

To se nekaterim zdijo provokativne teme, a le zato, ker jih nihče ni odpiral 30 let. Seveda smo naleteli na odpor. Za sabo imam 20 let izkušenj s pogajanji z različnimi uporabniki. Najprej na IPF, to je sorodna kolektivna organizacija, ki sem jo vodil do leta 2015. S trgovinsko zbornico, medijsko zbornico, z nacionalno radiotelevizijo, s komercialnimi radii, z vsemi najrazličnejšimi skupinami uporabnikov smo že vodili pogajanja v zadnjih skoraj 20 letih, pa tako neprofesionalnega odziva, kot je ta od kinematografov, še nisem doživel. Verjamem, da se bo zadeva rešila. Na to, da se prej ali slej reši, kaže poljski primer, ko je velika kinematografska veriga mislila, da se lahko - tako, kot so se pri nas - preprosto odloči, da tega ne bo plačevala. Po devetih letih in razsodbi sodišča mora plačati šest milijonov evrov glavnice in tri milijone evrov obresti. Devet milijonov! Bojim se, da gre tukaj za neke principe, ki bodo na koncu nekoga drago stali. Verjamem v pravno državo, verjamem v enakost pred zakonom in zato verjamem, da si prej omenjena Saša Tabaković ali pa Katarina Čas enako zaslužita tistih par odstotkov od kinematografov, kot jih pač dobita Jan Plestenjak ali pa Siddharta.

Ob tem se je zgodilo še, da so kinematografi poskušali 'zabiti klin' med producenti in AIPO, češ da bi producenti pritisnili na igralce, člane AIPA, glejte, zaradi vas ne vrtijo filmov. Hvala bogu temu niso podlegli. Ne, to se ne dogaja zaradi AIPE. Če ne bo AIPA, bo pa nekdo drug moral uveljavljati te pravice, kot se jih uveljavlja v Španiji ali na Poljskem."

Nekateri slovenski filmi res nimajo veliko gledalcev, ampak drugi so pa absolutni rekorderji. A se jim splača ne predvajati največjih uspešnic?

"Tudi nekateri tuji filmi nimajo veliko gledalcev. Ne drži, da slovenski filmi nimajo dovolj gledalcev. Ni treba vsakega primerjati z Avatarjem. Poglejte samo uspeh filma Belo se pere na 90 ali pa fenomen filmov Gajin svet. Je pa dejstvo, da je po kovidu kino v zatonu, in to ne samo pri nas. In tudi zato bi morali čim več slovenskih del ustrezno digitalizirati in spraviti na platforme. Kriminalna serija, kot je Jezero ali pa Trezor, se recimo lahko povsem primerja z dobrimi skandinavskimi serijami. Da je slovenski film izjemno priljubljen, kažejo podatki o gledanosti domačih AV-vsebin na televizijah, kjer dosegajo po 200.000 ali tudi 300.000 gledalcev. Tuji filmi jih ne."

Slovenska serija 16 predvajanj in Na kraju zločina 1400 predvajanj

Da bi si bralci lahko predstavljali: koliko recimo dobi ob honorarju na leto od pravic nekdo, ki je za slovenske razmere igralski zvezdnik? Recimo, da gre za serijo s 300.000 gledalci …

"Govoriva o nekaj tisoč evrih nadomestila na leto. Iluzorno je pričakovati, da bo nekdo živel od tega, ker je to nadomestilo za preteklo delo. Tudi določeni producenti pričakujejo od predvajanja serije ne vem kakšne zneske. A potem jih soočimo z dejstvom, da ima slovenska serija, ki ima šest ali osem delov, na RTV Slovenija v celotnem letu zgolj šestnajst predvajanj, serija Na kraju zločina pa s ponovitvami več kot 1400 predvajanj. In takih serij, kot je Na kraju zločina, z izjemno veliko rotacijo je še kar nekaj. Zato že leta opozarjamo, da je treba spremeniti tudi uredniško politiko in odpreti izjemno bogat arhiv nacionalne televizije in namesto teleprodaje, ki na nacionalko nikakor ne sodi, vrteti AV-dela. Tukaj moramo dati priznanje največji komercialni televiziji, saj vrti bistveno več slovenskih avdiovizualnih vsebin kot nacionalna televizija. A to je vprašanje za druge. Razen tega je Pop TV v zadnjem desetletju producirala veliko več nadaljevank kot nacionalka. Tu je treba najprej kaj postoriti, če bi hoteli, da več denarja ostane slovenskim ustvarjalcem.

V nekaterih državah imajo sistem zastopanja urejen prek agentur. A kolektivne organizacije so v primerjavi z drugimi oblikami upravljanja edine inkluzivne, to pomeni, da AIPA nikogar ne more in ne sme zavrniti. Enako ščiti tistega, ki je igral stransko vlogo ali je zavrten enkrat, kot ščiti glavnega igralca, ki so ga zavrteli tisočkrat. Lepota našega sistema je tudi ta, da lahko na osnovi sklepa skupščine določen del prihodkov namenimo tudi v kulturne, socialne, izobraževalne sklade. Tega pri agenturah ni. AIPA je samo v zadnjih petih letih, odkar imamo ta zakon, v avdiovizualni sektor na ta način vrnila tri milijone evrov. S tem rešujemo težke socialne stiske, pomagamo pri razširjanju AV-del, izobražujemo in še bi lahko naštevali. Verjamem, da s tem do neke mere razbremenjujemo tudi ministrstvo za kulturo."

Gregor Štibernik: "Glasbenik še danes dobi od predvajanja na televizijah bistveno več nadomestil kot na primer člana AIPE Saša Tabaković ali Katarina Čas. No, to neskladje zdaj na podlagi zadnjih sprememb zakonodaje, hvala bogu, odpravljamo."
Jure Klobčar

Morda pa se zavedajo, da so zamudili vlak

Pred nekaj tedni smo mediji dobili obvestilo o tem, da so štiri organizacije AV-producentov na urad za varstvo konkurence vložile prijavo zoper AIPO zaradi "suma zlorabe prevladujočega položaja, izkrivljanja konkurence in sistematičnega ekonomskega prikrajševanja imetnikov pravic". Ste videli ta 19-stranski dokument in kako ga komentirate?

"Ne, nisem ga videl, vem pa zanj. AIPA ima 1400 članov, te štiri organizacije pa si delijo istih nekaj članov producentov. Množičnost je zgolj navidezna. AIPA že vrsto let sodeluje z Zvezo društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU), ta zveza ima status reprezentativnosti in vključuje vsa relevantna društva in združenja s področja filma. Seveda so zunaj te zveze še nekatera druga društva, a v AIPI ni niti petnajst članov iz teh društev. Kaj naj rečem, vsak ima pravico misliti po svoje, ampak dejstvo je, da imamo sistem, ki je združil 1400 ustvarjalcev in ki AV-skupnosti letno prinaša osem milijonov evrov. Morda velja omeniti tudi to, da so ljudje, ki so podali to prijavo, v povprečju najmanj deset let starejši od mene, to pomeni, da so že pred tridesetimi leti imeli škarje in platno v rokah, da bi lahko uredili to področje. Pa ga niso znali. Je pa to žal samo eden v množici podobnih postopkov zoper AIPO, ki smo jim bili priča v zadnjih petnajstih letih – več kot 50 se jih je nabralo. No, vse ovadbe so bile ovržene in verjamem, da bo tudi ta, pa še kakšna prihodnja. Kot sem rekel, država strogo in dosledno regulira našo dejavnost, vsako leto smo podvrženi reviziji neodvisnega revizorja. Imamo urad za intelektualno lastnino kot nadzorni organ, in če bi bile kakršnekoli nepravilnosti, bi urad ukrepal, zahteval odpravo nepravilnosti. Producenti, ki so podali ovadbo, so naši člani, hodijo na seje skupščin, imajo svoje predstavnike v nadzornih organih, tako da jih ne razumem. Morda pa se zavedajo, da so zamudili vlak ali priložnost takrat, ko je bila, predvsem pa niso znali in zmogli postaviti sistema, kot je danes. Pa tu ne mislim samo na AIPO, temveč zlasti na ZDSFU. Najlažje se je takim seveda priklopiti na sistem, ki prinaša osem milijonov, ko ga je nekdo pač vzpostavil. Pa ponovno – tega nisem naredil jaz, to je naredila skupnost. AIPE ne bi bilo brez širokega članstva. Seveda pa pri tako širokem članstvu ne morejo biti vsi zadovoljni."

Osem milijonov evrov na leto je res lepa vsota. In to vse dobijo AV-ustvarjalci?

"Toliko zberemo na leto in po pokritju stroškov razdelimo med imetnike pravic. Morda se sliši veliko, zgolj za perspektivo pa povem, da samo operaterji ustvarijo krepko čez milijardo prihodkov, samo dve največji televiziji pa več kot 200 milijonov. In oboji gradijo ponudbo na AV-vsebinah."

V prijavi na urad za varstvo konkurence je zapisano, da je "ocenjena delilna masa denarja v zadnjih petih letih, katere spornost razporejanja je predmet te prijave, približno 15 milijonov evrov". Kako so prišli do te cifre?

"Ne vem, ker prijave ne poznam. Je pa AIPA za imetnike pravic zbrala in razdelila bistveno več. Verjetno postopek tudi ni v pristojnosti urada za varstvo konkurence. Kot sem rekel, ves čas nas na vse možne institucije prijavljajo isti štirje ljudje. Ne vem, od kod jim denar, najemajo eno najdražjih odvetniških pisarn v Sloveniji. In ti isti ljudje hodijo na seje skupščin, predvsem pa črpajo tudi vsa možna sredstva iz skladov. Seveda jim AIPA tudi redno nakazuje sredstva, zbrana v njihovem imenu. Sprašujem se, ali razumejo, da je AIPA od članov. Ti skozi demokratičen proces imenujejo nadzorni odbor, ta pa poslovodstvo, ki je lahko kadarkoli odpoklicano. Ne jaz ne zaposleni ne predstavljamo lastnih interesov, AIPA ni naša, temveč zastopamo interese imetnikov pravic. Pot odločanja je torej jasna. Pa seveda je treba spoštovati voljo članstva. To velja tako zame kot za te štiri omenjene."

Ne samo štirje, tudi nekateri člani nadzornega odbora mislijo, da je marsikaj narobe. Z enim smo imeli intervju v Večeru.

"V mislih imate verjetno bivšega nadzornika. Ta gospod ima danes samo še nekatere lokalne politične funkcije. Funkcijo v AIPI, kjer je predstavljal igralce, pa je izgubil, ker je očitno zlorabil zaupanje svojih stanovskih kolegov, ki niso želeli, da jih taka oseba še naprej predstavlja v glavnem organu AIPE. In potem ko ni dobil ponovne kandidature, se je spravil na AIPO. Še enkrat, kot poslovodja imam šest nadzornikov, oni me imenujejo, lahko me kadarkoli razrešijo. Tako kot moram jaz dnevno graditi na zaupanju do nadzornega odbora, morajo člani nadzornega odbora dnevno graditi na zaupanju do svojega članstva. In tega zaupanja ne smejo zlorabljati oziroma morajo funkcijo tako dobro opravljati, da jim člani zaupajo. Lepota AIPE je v primerjavi z nekaterimi drugimi organizacijami tudi v tem, da smo tridomna organizacija in je v naši DNK prisotna še ena kontrola: producenti vedo, kaj delajo igralci, avtorji pa, kaj delajo producenti, igralci pa, kaj avtorji …"

A če imamo v isti organizaciji različne profile, so si lahko njihovi interesi nasprotni, ne?

"Veste, spoznal sem, da o teh nasprotnih interesih govorijo samo tisti, ki imajo interes nasprotovati. Običajno gre za štiri osebe. Sam mislim, da so znotraj kolektivne organizacije, na primer, ko govorimo o vprašanju kabelske retransmisije, vsi v istem čolnu in da se vsi borijo za isto stvar – primerno in pravično nadomestilo."

Slovenska avdiovizualna skupnost je od CISAC-a imela bore malo

Dotakniva se še članstva v mednarodni organizaciji CISAC. AIPA je bila pridružena članica in zdaj več ni. CISAC vam ni podaljšal statusa. Zakaj je dobro biti član te organizacije in kaj ste izgubili?

"Za nas je bil problematičen deveti člen statuta organizacije CISAC, ki zahteva, da morajo imeti v organizacijah, ki so polnopravne članice, avtorji prevladujoč položaj v organizaciji. Ta člen je v nasprotju ne samo z našo nacionalno zakonodajo, temveč tudi v nasprotju z direktivo o kolektivnem upravljanju pravic. Ta pravi, da mora biti v primeru, ko organizacija upravlja več kategorij imetnikov pravic, zastopanost teh kategorij uravnotežena. CISAC pa je zahteval, da bi morali biti avtorji v prevladujočem položaju glede na druge člane AIPE. Naši avtorji so jim skušali razložiti, da imajo znotraj AIPE dovolj mehanizmov za uveljavljanje svojih pravic, predvsem pa, da vsaka skupina imetnikov odloča o svojih pravicah. Na AIPI se ne dogaja, da bi avtorji preglasovali producente ali obratno. Nekaj let so v CISAC s tem imeli težave, niso vedeli, kaj narediti, prek svojih statutarnih določil so nam večkrat podaljševali pridruženo članstvo. Slovenski ustvarjalci s prekinitvijo članstva niso izgubili prav veliko. Paradoks je, in to smo CISAC-u tudi razložili, da so pri tem še največ izgubili tuji režiserji, scenaristi, igralci. Ne da ne bodo več dobili nadomestil, to se ne bo zgodilo, se bo pa podaljšal proces mednarodne izmenjave teh nadomestil. Članstvo v CISAC-u namreč pomeni dostop do baz, ki olajšajo identifikacijo del pred izmenjavo. Je pa izmenjava seveda, kot že rečeno, možna tudi brez teh baz na osnovi individualnih sporazumov. Tudi sicer je slovenska avdiovizualna skupnost v dvajsetih letih od CISAC-a imela bore malo. Nikoli niso vprašali, kaj lahko CISAC naredi za režiserje, kaj lahko naredi za scenariste, niti ene podpore ni bilo v kateremkoli procesu spreminjanja zakonodaje, nikoli niso organizirali strokovnih posvetov pri nas na temo filma … tako da res nismo veliko izgubili, saj je tudi sicer 95 odstotkov dejavnosti CISAC povezane z glasbo. Z AV-sektorjem se ne ukvarjajo prav intenzivno. Za nas so tako mnogo pomembnejše ostale mednarodne organizacije z AV-področja, kot so na primer SAA, SCAPR, GAVA in AVACI, katerih ne samo aktivni člani smo in ostajamo, temveč je AIPA že leta članica upravnih odborov teh organizacij."

 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta