Kraljevska igra, ki premika več kot figure

Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča je skupna ljubezen do šaha povezala mladega pacienta Emana Čelikovića in eno najboljših slovenskih šahistk Lauro Unuk. Partija, katero sta oba vzela resno, je postala predvsem zgodba o tem, kako pomembno je tudi med rehabilitacijo ohranjati stik z dejavnostmi, ki človeka veselijo in mu veliko pomenijo.

Ko rehabilitacija vključuje tudi tisto, kar nas veseli

Rehabilitacija ni povezana le z vajami, terapijami in zdravstvenimi postopki. Pomemben del vračanja v vsakdanje življenje so lahko tudi dejavnosti, ki posameznika posebej veselijo. Prav takšna je za Emana igra šaha.

Eman se na URI Soča rehabilitira zaradi posledic cerebralne paralize, šah pa je del njegovega življenja že več let. Zanj se je vse začelo povsem spontano. »V šoli smo veliko igrali s prijatelji in iz tega se je razvilo, da sem začel hoditi na turnirje,« pripoveduje Eman.

Ko je osebju med rehabilitacijo povedal, kako pomemben mu je šah, njegova zgodba ni ostala preslišana. Specialisti so njegovo zanimanje prepoznali kot priložnost, da mu rehabilitacijski vsakdan popestrijo z nečim, kar dobro pozna in v čemer uživa.

Kot pojasnjuje predstojnik oddelka za rehabilitacijo po poškodbah in boleznih osrednjega živčnega sistema mag. Klemen Grabljevec, dr. med., so dejavnosti, ki človeku prinašajo zadovoljstvo in občutek smisla, pomemben del kakovosti življenja. »Aktivnosti, ki dajejo življenju smisel in veselje, so verjetno celo pomembnejše od zdravljenja, ki ga zagotavlja uradna medicina.«

Za nasprotnico je dobil vrhunsko šahistko

Na URI Soča so mu pripravili posebno presenečenje in za šahovnico je nasproti njega sedla Laura Unuk, mednarodna mojstrica absolutne kategorije in ena najboljših slovenskih šahistk. Unuk se na podobna povabila rada odzove. »Kadar imam čas. Veliko je ljubiteljev šaha, ki ga morda ne poznajo na takšni tekmovalni ravni. Po igri z mano lahko dobijo nekoliko več motivacije,« pravi.

Takšna srečanja se precej razlikujejo od profesionalnih turnirjev, vendar prav zato ponujajo drugačno izkušnjo. Šah približajo ljudem, ki ga sicer spremljajo ali igrajo predvsem ljubiteljsko, hkrati pa jim srečanje z vrhunskim igralcem lahko pomeni dodatno spodbudo.

Kljub prijateljskemu značaju srečanja za šahovnico ni bilo prostora za podcenjevanje. Unuk se je pred prihodom pozanimala, s kom bo igrala, in preverila tudi nekaj Emanovih preteklih partij. »Priznam, da sem poiskala na spletu in našla tudi nekaj njegovih partij,« pove.

Na partijo sta se pripravljala oba

Tudi Eman srečanja ni razumel zgolj kot priložnost za druženje. Na dvoboj se je pripravljal približno teden dni in razmišljal predvsem o otvoritvi, s katero bi lahko presenetil precej izkušenejšo nasprotnico. »Za pripravo sem si vzel približno teden dni. Te otvoritve, ki jo igram jaz, še ni igrala,« je pojasnil.

Prav priprave obeh so srečanju dale pravo šahovsko težo. Na eni strani je sedela igralka z dolgoletnimi tekmovalnimi izkušnjami, na drugi pa mlad šahist, ki je želel izkoristiti redko priložnost in pokazati, kaj zna. Za šahovnico je bilo pomembno predvsem to, katera poteza bo sledila naslednja.

Partijo je na koncu dobila Unuk, vendar Eman zaradi poraza ni bil razočaran. Veliko pomembnejša je bila možnost, da odigra partijo proti vrhunski šahistki in ob tem pridobi novo izkušnjo. »Ne zgodi se pogosto, da lahko spoznaš tako dobrega šahista in se skozi igro z njim tudi kaj naučiš,« pravi Eman.

Tudi vrhunski športniki potrebujejo opomnik, zakaj so začeli

Srečanje pa ni bilo pomembno le za Emana. Tudi za Lauro Unuk imajo takšne partije drugačen pomen od tekmovanj, na katerih so v ospredju rezultat, priprave in pritisk uspeha. Šah je zanjo že dolgo več kot prostočasna dejavnost. Ko nekaj, kar imaš rad, postane poklic in tekmovalni vsakdan, pa se lahko razlog, zaradi katerega si sploh začel igrati, hitro umakne rezultatom in pričakovanjem. »Ko tekmujem, se moram med igro velikokrat spomniti: igraj šah ne zato, ker ga moraš, ampak zato, ker ga imaš rada,« pravi Unuk.

Partija z Emanom jo je tako na svoj način vrnila k začetkom. Brez velikega turnirskega vložka je bilo v ospredju predvsem tisto, zaradi česar oba sedeta za šahovnico, zanimanje za igro, razmišljanje o naslednji potezi in veselje do dobrega dvoboja.

Vrnitev v vsakdanje življenje je več kot telesno okrevanje

Emanovo srečanje z Unuk odpira tudi širše vprašanje o tem, kaj za posameznika pomeni rehabilitacija. Bolezen ali poškodba lahko poleg telesnih sposobnosti vpliva na vsakodnevne navade, druženje in dejavnosti, ki so bile pred tem običajen del življenja. Vračanje v vsakdan zato ni povezano le s telesnim okrevanjem, temveč tudi z možnostjo ponovnega vključevanja v aktivnosti, ki posamezniku veliko pomenijo.

Mag. Grabljevec ob tem posebej izpostavlja pomen socialnega okolja. Po njegovih besedah je pomoč pri telesnih težavah pogosto lažje zagotoviti kot družbo in občutek povezanosti človeku, ki je zaradi svojega zdravstvenega stanja ali starosti omejen pri običajnem življenju. »Najlažje je napisati recept za tablete proti bolečinam, pritisku, migreni ali kaj drugega. Zagotoviti socialno okolje in družbo starostniku ali nekomu, ki je zaradi bolezni vezan na posteljo, pa je neprecenljivo. To je tisto, kar je najpomembnejše.«

Prav zato imajo lahko skupni interesi in druženje pomembno mesto ob strokovni rehabilitaciji. Ne gre za nadomestilo zdravljenja, temveč za del vsakdana, ki lahko človeku v času rehabilitacije pomaga ohranjati stik s stvarmi, ki jih pozna in ima rad.

Ko pacient znova postane šahist

V tem je tudi posebnost Emanove zgodbe. Srečanje z Unuk ni bilo pomembno zato, ker bi šah predstavljal novo obliko terapije, temveč zato, ker je Eman dobil priložnost početi nekaj, kar je bilo del njegovega življenja že prej.

Ko je sedel za šahovnico, v ospredju ni bila njegova diagnoza. Razmišljal je o otvoritvi, potezah nasprotnice in možnostih, ki jih ponuja položaj na šahovnici. Pripravljal se je, tako kot se na pomembno partijo pripravi vsak šahist.

Nekdo je pred poškodbo ali boleznijo igral šah, drugi se je ukvarjal z glasbo, športom ali kakšno drugo dejavnostjo. Če je mogoče te interese vključiti tudi v obdobje rehabilitacije, lahko posamezniku pomagajo ohraniti del običajnega vsakdana.

Partija, pri kateri rezultat ni najpomembnejši

Šah ima zanimivo lastnost: za isto mizo lahko sedejo ljudje z zelo različnimi izkušnjami in življenjskimi zgodbami, ko se začne partija, pa jih povežejo ista pravila in isto vprašanje o naslednji potezi.

Za URI Soča je bila njuna partija primer tega, kako je mogoče rehabilitacijski vsakdan povezati z interesi posameznika. Strokovna obravnava ostaja temelj rehabilitacije, ob njej pa imajo svoje mesto tudi odnosi, druženje in dejavnosti, ki človeku nekaj pomenijo.