Barbara Gavez Volčjak
Prav zanimivo je, ko obiščeš mesto, kjer si bil že neštetokrat, v spremstvu vodnika in ga vidiš s popolnoma drugačnimi očmi. Nedavno smo namreč slovenski novinarji, ki nas je na pot povabila agencija MGM Media Optima, po manj znanih poteh zavili v dele Ptuja, ki jih Mariborčani morda redkeje obiščemo, in si ogledali ptujske vedute od spodaj in od zgoraj.
V izposojevalnico koles smo malce zamujali, zato nas je vodnik Marjan Ostroško iz Javnega zavoda za mladino, šport in turizem Ptuj že rahlo nestrpen čakal ob petih nam namenjenih lepotcih. Po Ptuju in okolici smo se namreč namenili na nožni pogon, podprt z elektriko. In resnično je električno kolo idealna izbira za tovrstne dogodivščine in goste, ki imajo sicer radi veter v laseh (in na vroč dan tudi pod čelado), ne pa preveč adrenalina v krvi in znoja po hrbtu. Pač po načelu Tudi počasi in z manj napora se daleč pride. Po okolici Ptuja je sicer urejenih osem kolesarskih tras, z aplikacijo so jasne tudi brez spremstva vodnika, pove Ostroško.
Od izposojevalnice na Osojnikovi se najprej podamo do brvi za pešce in po cesti proti termam, a že kmalu skrenemo levo in ustavimo pri igrišču za golf. Mariborskim golfistom je seveda dobro znano, ker je to matično igrišče ptujskega in tudi mariborskega golf kluba, pa še celjskega in žalskega, a vsi se pač še nismo podali na velike zelenice. Zato nas hoče Danica Šegula, ki je skupaj z možem Francem igrišče pred tremi leti odkupila od prejšnjih lastnikov, da ne bi po 24 letih šlo v likvidacijo, navdušiti za vihtenje palice, ki se mu sama skoraj dnevno predaja že kakih trideset let. Ker bi za ogled 52 hektarjev lepo urejenih površin najbrž potrebovali več ur, nas posede kar v avtomobilčke in čez drn in strn se popeljemo na fotošuting na otočku, kjer poskusimo malo patati. Še dobro, da se gospa Šegula ne odloči, da nas nauči tudi začetnega udarca, in nam ga le pokaže. Kakih dvesto metrov oddaljena luknja bo še malo počakala.
Footgolf je za vse generacije
Zato pa toliko bolj navdušeno poslušamo in preskušamo, ko nam Matija Brodnjak predstavi footgolf, razmeroma novo športno zvrst na naših tleh. Po Brodnjakovih besedah je kombinacija elitnega sprehajanja po planjavah in strastnega brcanja na neki drugi travi. Pravila so pravzaprav enaka kot pri golfu, le da igralci namesto palic uporabljajo noge. V Sloveniji so ga uvedli na golf igrišču v Bovcu leta 2009, na Ptuju so igrišče uredili 2015., trenutno je infrastruktura za footgolf urejena na osmih od skupno 16 slovenskih golfišč, ki so pogoj, da je igrišče za footgolf sploh mogoče urediti. Za igro se namreč uporabljajo iste površine, le luknje morajo biti večje, da lahko vanje pade nogometna žoga. Da ne bi v luknje padale tudi žogice za golf ali celo igralci, jih lepo pokrijejo in tako ne motijo golfistov. "Se pa tudi mi držimo etikete na golfišču, zato tudi izobražujemo licencirane trenerje. Footgolf zveza Slovenije želi postati panožna športna zveza, da bomo lahko kandidirali za kakšna državna sredstva, saj že deset let delujemo iz entuziazma, ker smo pač radi v naravi," razlaga Brodnjak. Footgolf se mu zdi odlična igra za vso družino in vse generacije, obenem pa tudi dobra vstopnica v svet pravega golfa.
Pogled od zgoraj
Z zelenic se podamo proti Mestnemu Vrhu. Vmes se ustavimo še pri Hiški Herberstein, kjer lastnica Nataša Golob Van Daalen pravkar ureja nove prenočitvene prostore v starem gospodarskem poslopju. V sončnem petkovem dopoldnevu se popolnoma sveži šopi slame, ki jih mojstri nameščajo na lesene tramove, svetijo že od daleč. Nataši sicer delajo družbo ovčke, koze, kokoši, race in mačka, edina "prtljaga", s katero je prišla na staro domačijo in jo spremenila v gostoljubno pribežališče za vse, ki iščejo mir in naravo. Turisti prihajajo k njej bodisi mimogrede bodisi kar za ves teden, prenočijo v svojem avtodomu ali šotoru ali na njenih ležiščih pod slamnato streho. Ker sonce vedno bolj pripeka, bi tudi mi z veseljem še ostali v tej podeželski idili, a se nam že mudi naprej.
Pritisnemo na pedale, po potrebi dodamo še malo električne spodbude in že smo na kolovozu med vinogradi, ki vodi prav do Klopce ljubezni na Mestnem Vrhu. Razgled sega na vse štiri strani neba, vsa pobočja prekrivajo lepo negovani vinogradi. Ptuj nam leži pred nogami in prav z veseljem bi iskali imena vseh vrhov, dolin in voda, ki jih prepozna oko, pa nas kliče naslednja postojanka. Pri Stari preši nas čaka Urška Repič iz Društva vinogradnikov in sadjarjev Osrednje Slovenske gorice, ki si je v objektu leta 2017 uredilo prostore za druženje, sprejeme skupin in protokolarne dejavnosti. "V obnovo smo vložili kar nekaj ur prostovoljnega dela, vsa opeka je originalna, najpomembnejši element pa je seveda stara stiskalnica. Letos bomo ob stavbi prvič postavili svoj klopotec, ki smo ga doslej postavljali na posestvu Šole za ekonomijo, turizem in kmetijstvo Ptuj," pojasni Repičeva in našteje še druge datume in dogodke, pomembne za približno 130 članov društva: vincekovo, ko se slovesno oznani uradni začetek rezi v vinogradih, delovne pokušnje in ocenjevanja vina, kar nekaj besede imajo tudi pri izboru ptujske vinske kraljice. "Danes s svojo stojnico sodelujemo tudi na Dobrotah slovenskih kmetij," mimogrede omeni. Takoj pogledamo na uro, ali nam bo uspelo pravočasno priti nazaj v središče mesta, da se ustavimo še tam.
Kako so jedli furmani
S kolesi se spustimo z Mestnega Vrha, a nas Ostroško najprej pelje na kosilo v eno najstarejših ptujskih gostiln. Gostišče "Pri Tonetu" Svenšku je že od leta 1836 tipična furmanska gostilna, ki še danes stoji ob cesti. Vključena je v projekt Okusi Ptuja in tako ni čudno, da na mizo prihajajo same domače jedi: goveja in gobova juha, ocvrt piščanec, svinjska pečenka, za konec pa prav nesramno mehka haloška gibanica.
Po prvotnem načrtu bi morali s kolesi še do Rance ob Ptujskem jezeru, a se odločimo, da mora nekaj Ptuja ostati neodkritega še za drugič. Tako se oglasimo samo še pri Kobalu, ki ravno odpira novo vinoteko nekaj deset metrov stran od prejšnje. Nato kolesa vrnemo v izposojevalnico in se poslovimo od Marjana Ostroška v upanju, da nas naslednjič popelje še v kateri manj znani kotiček najstarejšega slovenskega mesta.
