Barbara Gavez Volčjak
Obnova zgodovinskih stavb pogosto terja iskanje ravnotežja med ohranjanjem dediščine in prilagajanjem sodobni rabi. To je bilo tudi vodilo pri prenovi Ritlopove domačije v Kobilju, ene najpomembnejših ohranjenih kmečkih domačij v kraju. Projekt je bil usmerjen predvsem v sanacijo zunanjosti, pri čemer so morali projektanti in izvajalci dosledno slediti kulturnovarstvenim zahtevam, hkrati pa odpraviti težave, ki so objekt pestile že vrsto let.
Skoraj pri vsaki hiši je bil lončar
Kobilje se prvič omenja že leta 1208 kot Kobula, v vasi so sobivali Slovani, Madžari in Germani. V času turških vpadov je bila popolnoma uničena in več desetletij zapuščena. Novi prebivalci, večinoma kmetje, so v 18. stoletju postavili lesene hiše in zvonik pri cerkvi sv. Martina. Kasneje je Kobilje zaslovelo po lončarstvu, saj je bil skoraj pri vsaki hiši lončar, v vasi pa je delovalo tudi deset lončarskih peči. Izdelke iz žgane gline so prodajali na sejmih daleč naokoli. Zaradi vojn in lakote so se domačini začeli izseljevati, prišli pa so Kranjci, izkušeni tesarji in gozdarji. V register kulturne dediščine je v vasi, ki ima le 520 prebivalcev, vpisanih kar trinajst panonskih domačij iz 18., 19. in začetka 20. stoletja. Mogočne hiše z bogatimi fasadami in profilacijami pričajo o pomenu Kobilja nekoč.
Projektno dokumentacijo za prenovo je pripravilo podjetje Atrij iz Odrancev, ki ga je občina izbrala na podlagi povpraševanja. Kot pojasnjuje arhitektka in gradbena inženirka Nina Kolarič Tibaut, je njihova naloga obsegala pripravo idejne zasnove s popisom del za izbor izvajalca ter izdelavo projektne dokumentacije za obnovo, pa tudi nadzor nad deli.
Prenoviti je bilo treba predvsem zunanjost objekta, saj so se na njej že kazale posledice naravnih dejavnikov. V celoti so obnovili streho, fasado ter zunanje stavbno pohištvo, uredili okolico hiše, izvedli drenažo in sanirali poškodovane omete. Pomemben del posega je bila tudi ureditev odvajanja meteornih voda, saj je bila prav vlaga največji sovražnik stavbe. "Podkleten je le zadnji del hiše, ki je bil saniran že pred približno dvajsetimi leti. Večja težava je bila v sprednjem, stanovanjskem delu, kjer je zaradi neustrezno speljanega žleba zamakalo zidove. Meteorno vodo smo speljali v kanalizacijo, izvedli drenažo in tako podaljšali življenjsko dobo objekta," pojasnjuje sogovornica.
Velikost stavbe kaže na premoženje nekdanjih lastnikov
Ritlopova domačija je bila leta 1901 zgrajena kot dom premožne družine v Kobilju. Kot je običajno za prekmurske vasi, je bil ob cesti stanovanjski del, za njim hlevi, v zadnjem delu pa gospodarsko poslopje za shranjevanje vozov in druge opreme. Razkošnost gospodarskega dela je še danes eden najbolj zgovornih dokazov, kako premožni so bili prvi lastniki.
Stavba je zaščitena kot kulturni spomenik, zato je prenova ves čas potekala pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kulturnovarstveni pogoji so določali številne podrobnosti, od izbire materialov do barvnih odtenkov. "Med gradnjo smo sodelovali s pristojno konservatorko, ki je prihajala na operativne sestanke in potrjevala materiale. Predpisani so bili predvsem za paro prepustni ometi in apnene barve, ki omogočajo prehajanje vlage skozi zidove in so primerni za takšne objekte," pravi Nina Kolarič Tibaut.
Posebno pozornost so namenili ohranjanju izvirnih arhitekturnih elementov, kolikor so brez izvirne dokumentacije ali fotografij lahko izvedeli o njih. Streha je ponovno dobila opečno kritino, kakršna je bila na objektu že prvotno, pri čemer je bil tudi tip strešnika določen s kulturnovarstvenimi pogoji. Ostrešje so utrdili in izravnali, saj so se na strehi kazale udrtine, ki so običajne za starejše gradnje. Restavrirali so okna in vrata, vendar oken niso odstranjevali, temveč so jih kar vgrajena zbrusili, zakitali in ponovno prebarvali. Čeprav ni mogoče z gotovostjo trditi, da je to še prvotno stavbno pohištvo, je sedanje po mnenju Tibautove zagotovo staro več kot šest desetletij.
Za pristen videz obnovili tudi dimnika
Na objektu so ohranili tudi bogate štukature in okraske nad okni, ki so značilni predvsem za premožnejše domačije. "To je bila prva stvar, za katero smo vedeli, da jo je treba ohraniti, tudi če tega spomeniško varstvo ne bi posebej zahtevalo. Posegov vanje je bilo sicer malo, večinoma so bili potrebni lokalne sanacije ometa in ponovno pleskanje z apnenimi barvami," pojasnjuje arhitektka.
Ob stopnicah pred vhodnimi vrati krasi pročelje domačije ročno gnan starinski vodnjak, obdan z lesenimi stenami. Tudi ta je obnovljen, prav tako oba dimnika, čeprav danes niso več v uporabi. Po besedah projektantke so dimnika v prvi vrsti ohranili zaradi celovite vizualne podobe stavbe, hkrati pa ju je mogoče po potrebi ponovno usposobiti.
Edino izrazitejšo modernizacijo stavbe pomeni nov sistem ogrevanja. Objekt zdaj ogreva toplotna črpalka z možnostjo daljinskega upravljanja, kar omogoča enostavno vzdrževanje primerne temperature v stavbi, ki ni stalno naseljena.
Največ težav v starih stavbah je zaradi vlage
Za projektante so takšne obnove vedno poseben izziv. "Največja težava pri starih objektih je vlaga. Hiše ni mogoče preprosto dvigniti in pod njo izvesti hidroizolacijo, zato je treba za vsak objekt poiskati prilagojeno rešitev. Poleg zahtev spomeniškega varstva so največja omejitev skoraj vedno razpoložljiva sredstva," pojasnjuje Nina Kolarič Tibaut.
Izvajalec del je objekt dobro poznal, saj je že pred približno dvajsetimi leti sodeloval pri sanaciji njegove kleti. Tudi mojstrov z izkušnjami pri obnovah zgodovinskih stavb po besedah Nine Kolarič Tibaut v Pomurju še ne primanjkuje, saj se obnavlja kar veliko starih objektov, na katerih se lahko učijo obrti. Tudi podjetje Atrij ima s podobnimi projekti že izkušnje, med drugim je pripravilo projektno dokumentacijo za obnovo primerljive stavbe v občini Turnišče.
Prostor za najrazličnejše dejavnosti in društva
Lastnica Ritlopove domačije je Občina Kobilje, ki je objekt odkupila kmalu po ustanovitvi leta 1994. Kot pojasnjuje župan Darko Horvat, so že takrat prepoznali njegovo kulturno in zgodovinsko vrednost ter ga namenili interpretaciji lokalne kulturne dediščine. Čeprav se je objekt skozi desetletja vsebinsko spreminjal, njegova današnja namembnost ni zaživela šele z zadnjo prenovo. Nekdanji stanovanjski del je že od takrat, ko je stavba postala občinska last, namenjen predstavitvi kulturne dediščine kraja, osrednji del, v katerem je bil nekoč hlev, pa je urejen kot večnamenski prostor.
Sredstva za zadnjo prenovo so pridobili na razpisu Ministrstva RS za kohezijo in regionalni razvoj. Domačijo uporabljajo predvsem lokalna društva, med njimi društvo upokojencev in vinogradniško društvo, pa tudi občina za različne dogodke. Sabina Forstnerič iz občinske uprave dodaja, da je stavba že od začetka služila različnim javnim vsebinam. "V prvih letih je v njej delovala Telehiša, kjer so občanom omogočali uporabo računalnikov in interneta, ko ti še niso bili samoumevni. Uredili so tudi kuhinjo za prikaz tradicionalne peke in manjša druženja," razlaga sogovornica. Danes domačija ostaja večnamenski prostor za društvene dejavnosti, občinske prireditve, sestanke in muzejsko predstavitev lokalne dediščine, del prostorov pa je mogoče najeti tudi za zasebna praznovanja. Po predhodnem dogovoru je mogoče domačijo tudi obiskati. Da se v občini zavedajo njenega pomena, dokazujejo tudi prve županove besede ob srečanju: "To je biser našega kraja."
