Ljudstvo Igbo je ena največjih afriških etničnih skupin in avtohtono prebivalstvo jugovzhodne Nigerije, njihove skupnosti pa živijo tudi v Kamerunu, Gabonu in Ekvatorialni Gvineji. Njihova kultura je znana po izjemni umetnosti, posebnem dojemanju časa in nenavadno močni vlogi žensk v družbi.
Tradicionalna družba Igbo ni poznala centralizirane oblasti, temveč je temeljila na družinskih skupnostih in lokalnih svetih. Veljala je za izrazito demokratično, ugled posameznika pa ni izhajal le iz starosti, temveč tudi iz osebnih dosežkov in prispevka skupnosti. Vloge moških in žensk so bile jasno razdeljene, vendar enakovredno pomembne. Ženske so imele močan politični in gospodarski vpliv, predvsem prek trgovskih združenj in nadzora nad lokalnimi tržnicami, piše PunKufer.
Prav ta organiziranost jim je omogočila zgodovinski odpor proti britanski kolonialni oblasti v t. i. Ženskem uporu leta 1929. Ko so Britanci skušali uvesti nove davke in omejiti gospodarsko neodvisnost žensk, se je več tisoč žensk v jugovzhodni Nigeriji organiziralo v množične proteste. Marširale so, pele, plesale, blokirale delo sodišč in upravnih zgradb ter napadale simbole kolonialne moči. Čeprav je oblast odgovorila z nasiljem, so si ženske na koncu izborile odpravo davkov in spremembe v načinu upravljanja.
Zveza družin
Poroka pri ljudstvu Igbo ni zgolj zasebna odločitev dveh posameznikov, temveč zveza dveh družin. Otroci pripadajo očetovi rodbini, vendar ima materina družina pomembno vlogo vse življenje. V nekaterih skupnostih so poznali tudi posebne oblike zakonskih zvez, celo poroke med ženskami, katerih namen je bil ohranitev družinske linije.
Tradicionalno gospodarstvo je temeljilo na samooskrbnem kmetijstvu, z gojenjem jama, kasave in tara, ključni vir dohodka pa so bili palmini proizvodi. Trgovina je imela osrednjo vlogo, zlasti med ženskami, ki so prevladovale na tržnicah. Razmeroma visoka stopnja pismenosti je omogočila, da so se Igbo uveljavili kot uspešni trgovci in podjetniki tudi zunaj domačih pokrajin.
Boginja zemlje, ki simbolizira red
Čeprav danes večina pripadnikov ljudstva Igbo pripada krščanski veri, ima tradicionalna religija še vedno močan kulturni vpliv. V njenem središču je Ala oziroma Ana, boginja zemlje, ki simbolizira moralni red, zakon in skupnost. Življenje, smrt in ponovno rojstvo razumejo kot neprekinjen krog, v katerem imajo predniki dejavno vlogo pri vsakdanjem življenju potomcev, piše PunKufer.
Njihova umetnost je izjemno raznolika: znani so po maskah, kipih in poslikanih hišah mbari, ki so jih gradili kot ritualno spravo z božanstvi. Arheološke najdbe bronastih skulptur iz 9. stoletja pričajo o visoki ravni tehničnega in umetniškega znanja. Posebnost umetnosti mbari je tudi njena minljivost – po dokončanju so hiše namenoma prepustili propadanju, s čimer so poudarjali idejo stalne obnove in cikličnosti.
Teden s štirimi dnevi
V kulturi Igbo čas ni le zaporedje datumov, temveč ritem, ki usmerja vsakdanje življenje. Tradicionalni koledar temelji na štirih dnevih: eke, orie, afor in nkwo. Ti se neprestano izmenjujejo in določajo, kdaj je primeren trenutek za začetek novih projektov, delo, počitek ali druženje.
Dan eke velja za svet dan in je v številnih krajih dan počitka od težkega fizičnega dela, trgovine in potovanj, podobno kot nedelja v krščanski tradiciji. Ker se tak dan pojavi vsak četrti dan, pri Igbih ni klasičnega vikenda – počitek je pogostejši, a krajši. Spoštovanje dneva eke se med skupnostmi razlikuje: ponekod pomeni popoln delovni premor, drugje predvsem simbolni in duhovni pomen.
Novi dan se začne ob sončnem zahodu, ne ob polnoči. Če je denimo podnevi dan afor, po zahodu sonca že nastopi nkwo. Vsak dan je povezan z naravnim elementom in simbolno tudi s prstom na roki, saj verjamejo, da se vesolje zrcali v človeškem telesu. Eke je dan začetkov in odločitev, orie dan introspekcije, afor dan dela in stabilnosti, nkwo pa dan gibanja in komunikacije. Skupaj ustvarjajo uravnotežen ritem življenja, v katerem ima vsak dan svojo nalogo, še piše PunKufer.
S svojo družbeno ureditvijo, močno vlogo žensk in nenavadnim koledarjem ljudstvo Igbo dokazuje, da obstajajo tudi drugačni načini razumevanja časa, skupnosti in oblasti – takšni, ki temeljijo na ravnovesju, ciklih in sodelovanju.
