Sredi Tirenskega morja leži Palmarola – majhen italijanski otok, ki nima cest, trajektnega pristanišča, mobilnega signala niti električnega omrežja. Kljub temu (ali prav zaradi tega) velja za sanjsko destinacijo za popotnike, ki iščejo popoln odklop od sveta. Do otoka je mogoče priti le z ladjico s sosednje Ponze ali v okviru organiziranih izletov iz Rima.
Ko se Palmaroli približate z morja, vas najprej presenetijo strme bele pečine, ki se dramatično dvigajo nad gladino. Na obali se skrivajo samotni zalivi in morske jame, notranjost pa prepredajo pešpoti, ki vodijo v divjo pokrajino brez stalnih prebivalcev. Tukaj narava še vedno določa ritem življenja, ne turizem, piše PunKufer.
Na otoku deluje le en sam lokal – restavracija O’Francese, kjer strežejo sveže ulovljene ribe in preproste jedi iz lokalnih sestavin. Obenem ponuja tudi nekaj skromnih prenočišč, ki so zaradi omejenega števila zasedena več mesecev vnaprej. Gostje na Palmarolo prihajajo z jasnim namenom: izklopiti telefone, upočasniti misli in dneve preživeti med morjem, soncem in nočnim nebom, posutim z zvezdami. Posebno doživetje predstavlja nočni vzpon na vrh otoka, kjer obiskovalci pričakajo sončni vzhod.
Med palmami in zgodovino
Podnevi je Palmarola idealna za raziskovanje. Poti vodijo do ostankov srednjeveškega samostana in prazgodovinskega naselja, ki pričata o dolgi, a redko naseljeni preteklosti otoka. Obalo je najbolje raziskati z gumenjakom, s katerega se razkrivajo nenavadne skalne oblike in votline. Morje okoli otoka privablja kajakaše in potapljače, ki raziskujejo čisto in bogato podvodno okolje.
Na kopnem boste srečali predvsem divje koze, ki se prosto sprehajajo med nizkimi palmami – prav po njih je Palmarola dobila ime. Lastništvo otoka sega v 18. stoletje, ko so družine iz Neaplja, naseljene na Ponzi, dobile pravico, da si Palmarolo razdelijo med seboj, še piše PunKufer.
Otok tradicij in tišine
Danes je otok razdeljen na manjše parcele, ki so še vedno v lasti družin s Ponze. V pečinah so majhne jame, preurejene v preprosta bivališča, pogosto pobarvana v belo in modro. V preteklosti so jih ribiči uporabljali kot zavetje pred nevihtami, danes pa v njih hranijo zaloge hrane za primer, ko se zaradi slabega vremena ne morejo vrniti domov.
Poseben pomen ima vsakoletni junijski obisk ribičev s Ponze ob prazniku svetega Silverija. Takrat s čolni prinesejo cvetje do majhne kapelice na otoku. Po strmih kamnitih stopnicah se izmenično vzpenjajo k molitvi in zahvali. Sveti Silverij je zavetnik ribičev, številni moški na Ponzi nosijo njegovo ime, domačini pa verjamejo, da njegov duh še vedno varuje vode okoli Palmarole.
Palmarola tako ostaja eden redkih krajev v Sredozemlju, kjer tišina ni luksuz, temveč vsakdan – in kjer je pravo razkošje odsotnost vsega odvečnega.
