Franja Žišt
Okorna in nečitljiva pisava, spisi brez stavkov, povedi brez velikih začetnic in vsebinsko siromašno pisanje so stalnica v pisnem izražanju mladih pri nas. To opažajo učitelji in ravnatelji v osnovnih in srednjih šolah, težave pri pisanju imajo celo študenti. O tem so pred dnevi razpravljali celo na strokovnem svetu za splošno izobraževanje, ko so potrjevali spremembe učnega načrta za slovenščino. Ne le pisanje, mladi imajo še težave z motoriko, neradi tudi berejo. Kaj o tovrstnih težavah, ki jih mnogi pripisujejo uporabi modernih tehnologij, menijo na šolskem ministrstvu in zavodu za šolstvu? In kako se s podobnimi vprašanji spopadajo v pregovorno uspešni Skandinaviji?
Bistvenih sprememb ne bo
"Zavedamo se pomena pisanja z roko, zato ne razmišljamo o njegovem opuščanju," odgovarjajo na šolskem ministrstvu, o vključevanju grafomotorike v učne načrte pa naj bi več povedali na zavodu za šolstvo, so dodali. Za krepitev ročnih spretnosti je ministrstvo podprlo projekt Teden pisanja z roko, ki ga je marca letos pripravilo društvo Radi pišemo z roko, ministrica Maja Makovec Brenčič je takrat šole pozvala, naj se projektu pridružijo.
"Zavedamo se pomena pisanja z roko"
Švedi z novo digitalno strategijo
Na Švedskem pojasnjujejo, da si njihova vlada nenehno prizadeva, da vsi osnovnošolci dobro pišejo in berejo. V ta namen na različne načine vlagajo v razvijanje bralnih in pisnih sposobnosti učencev, pravijo na ministrstvu Gustava Fridolina. Vseskozi merijo pisne sposobnosti učencev z nacionalnim preverjanjem, ki sicer ni eksterne narave, vendar pa rezultate testov v tretjem, šestem in devetem razredu zberejo v državnih evidencah. "Bralne in pisne sposobnosti oziroma razvitost merimo tudi v prvem šolskem letu s pomočjo materiala za ocenjevanje, vendar pa teh rezultatov ne zberemo na državni ravni," pojasni Jens Andersson s švedskega šolskega ministrstva. Sogovornik pravi, da njihovi rezultati po letih niso v celoti primerljivi, ker vsako leto preizkušajo druga področja znanja. Švedska podobno kot Slovenija sodeluje tudi v mednarodnih primerjavah znanja, kot sta PISA in PIRLS.
Vprašanje za milijon dolarjev
Dr. Sonja Pečjak, oddelek za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani: "Vprašanje motiviranosti učencev za šolsko delo nasploh, s tem pa tudi za branje, je med tistimi vprašanji 'za milijon dolarjev'. Ni enostavnega odgovora. Tuje in domače raziskave kažejo, da motivacija učencev za branje s starostjo upada povsod. Upadati začne že v višjih razredih osnovne šole in se nato v srednji šoli le še nadaljuje. Strokovnjaki največkrat razlagajo, da postaja z odraščanjem učencem učna snov vedno manj pomembna. Motivacija je produkt zaznane kompetentnosti in pomembnosti učne naloge. Učenec ima lahko vse zmožnosti, da bi opravil učno nalogo - na primer prebral knjigo za domače branje, pa se mu ta ne zdi smiselna oziroma ne vidi koristi, ki bi jo imel od branja. Hkrati pa učitelji pri starejših učencih niso več takšna avtoriteta, da bi učenci avtomatično sledili njihovim navodilom."
Le še tiskane črke, nič več pisanih
Na Norveškem potekajo razprave o vplivu tehnologij na sposobnosti pisanja z roko, razlaga Martin Andersson z norveškega ministrstva za izobraževanje. Pri njih je že od leta 2011 vse več tako imenovanih i-pad šol, vendar pa podatkov, ali so se zaradi tega spremenile pisne navade otrok, nimajo. Jeseni bodo v dvajsetih prvih razredih v severozahodni Norveški vključili v projekt Digihand, kjer bodo skušali ugotoviti, ali nastajajo v osvojenem znanju, kadar se učenci učijo na tablici in kadar pišejo. V desetih razredih bodo začeli trening črk tako, da bodo učenci črke povezovali z zvokom in izpostavljanjem oblikovanju črk, drugi bodo trenirali s svinčnikom in papirjem. Strokovnjaki ne pričakujejo, da bi med skupinami nastale razlike. Sicer pa so tudi Norvežani že pred začetkom zadnjega šolskega leta sprejeli novo digitalno strategijo za osnovno šolo, pojasnjuje Andersson, kar so označili za novo dekado norveške šole.
Še leto prej so digitalizacijo in urjenje sposobnosti na tipkovnici uveljavili Finci, kjer od tedaj dajejo večji poudarek le še učenju tiskanih črk, pisanim pa ne več.
