Marsikateri Slovenec se te dni hvali na družbenih omrežjih z udeležbo (ali celo časom) na največjem slovenskem tekaškem dogodku, Ljubljanskem maratonu, ki je potekal minuli konec tedna. V soboto so namreč tekli predšolski otroci, šolarji in dobrih 6000 tekačev na 10 km, v nedeljo pa še 22.509 (pol)maratoncev. A med vso to gručo ljudi ni bilo znane slovenske, natančneje mariborske družine Kaloh, pa čeprav se je tudi ta lotila tekaških preizkušenj. A v Srbiji! Zakaj?
Zgodba se vleče že od pomladi, ko se je želel takrat 10-letni Edvard Kaloh udeležiti polmaratona v Radencih, a so mu organizatorji to zaradi starostnih pravil preprečili. Takrat je Edvardova mati, sicer zobozdravnica Vesna Kaloh zapisala, da so Edvardu "ukradli sanje".
Precej ostra starostna pravila pa veljajo tudi na Ljubljanskem maratonu, kjer šolarji tečejo na posebnem, šolskem teku, sicer pa za 10 km velja starostna omejitev 16 let, za polmaraton (21 km) pa celo 18 let. Z drugimi besedami, devetletna Frida (za 10 km) in 11-letni Edvard (polmaraton) za nastop ne bi imela niti najmanjših možnosti, saj sta s svojo starostjo - bolje rečeno mladostjo - daleč od omejitve.
In tako se je družina Kaloh meni nič tebi nič raje preusmerila v Srbijo, na Donavski polmaraton v Apatinu, v srbski pokrajini Vojvodina, kjer je otrokom dovoljeno teči tudi na daljše razdalje.
Cilj pa ni bil le preteči želenih razdalj, ampak postaviti - za njuno starost - izjemen čas. Tako sta imela otroka že na majicah zapisano, na kaj ciljata - Frida na čas pod 50 minut na 10 km, Edvard na čas 1:30 na 21 km.
Ni treba dvakrat ugibati, če jima je uspelo. Itak, da je: Frida je 10 km pretekla v 48:17, Edvard 21 km v 1:28:53. Brutalna dosežka sta pomenila, da sta bila komaj 9-letna Frida prva, 11-letni Edvard pa drugi v - pozor - svojih konkurencah do 19(!) let!
Piko na i je dodala (mati) Vesna s časom 48:25 na 10 km in prvim mestom v starostni kategoriji do 50 let.
Pa oče Marko Kaloh, prav tako zagrižen tekač? V objavi se tokrat ni nič pohvalil, ko so ga v komentarjih pobarali znanci, pa je priznal: "Bil sem 'zajec' (torej vzdrževalec tempa) Edvardu do 16. kilometra." Predvsem pa je bil ponosen, kaj je uspelo njegovim družinskim članom, še posebej otrokoma: "Frida in Edvard sta dosanjala svoje tekaške sanje. Na žalost v Srbiji, ker v Sloveniji ni posluha. Ampak ni panike. Nam je Srbija drugi dom in smo hvaležni, da so nam to omogočili ravno naši bratje." Ob zapisu si je dal še malce duška.
In če se bi našli kakšni kritiki, da je Ljubljanski maraton vendarle večji dogodek od Donavskega polmaratona, je Marko za vsak slučaj dodal, da gre za uradno izmerjeno, certificirano progo pod okriljem Mednarodne atletske zveze.
Je sploh kaj, česar Edvard in Frida ne zmoreta?
