Pri vstopu, takoj levo, so kužki skakali sem pa tja. Malo naprej so še bolj razposajeno laufali s sladkorjem našopani otroci. Đumbus. Taki, pravi. Taki, sobotni. Na levi strani so ob šanku resno žejni, ampak skulirani mišičasti tipi glasno debatirali ob resnih flašah. In desno, v kotu? O, tam je bil pa manjkajoči, zadnji, ključni košček. Do renesanse. Pa sva šla samo po sladoled. Ja, oktobra. Klimatske spremembe, kaj te češ. In kje imajo takšne promo(cijske) akcije? Na Teznu, kje pa. Tam, kjer je stal ponos Maribora. TAM.
Že tako ali tako je bilo vse videti tako kot na fotki britanskega fotoreporterja Joela Goodmana. V Manchestru je za silvestrovo 2016 šklocnil barvito sliko, ki so jo kmalu očarano razglasili za renesančno. Ne samo zato, ker je na njej ujel na cesti ležega starejšega možakarja v modri obleki, ki je, s trebuhom nad asfaltom, v pozi stikal za steklenico piva, medtem ko sta v desnem kotu policista nadevala lisice totalka nalitemu moškemu, pri čemer je njegova spremljevalka, v rdečem krilu, odeta v krzneni plašč, z drago torbico pod ramo, seveda na bobija ogorčeno rohnela, vse skupaj pa so v ozadju itak navdušeno opazovali mimoidoči. Goodmanu je uspelo, kot je analizirala in secirala twitterska scena, v nulo celo zadeti Fibonaccijevo spiralo, tako imenovani zlati rez, skratka vse, kar mora imeti popolna slika, kakršne je pacal skupaj že Leonardo da Vinci.
E, nekaj takega je bilo ono soboto na Téznu, ki ga - niti mi, centraši, ki smo se tja hodili samo kopat - navkljub vnetim poskusom voditeljev nacionalke ne bomo naglaševali Têzno, še manj pa sklanjali "na Teznem". V desnem kotu je na piknik stolih sedela mešana družba očetov in mam, katerih zimzeleni glasbeni okus je v ozadju didžej kakopak trofil v nulo. Medtem ko sva midva čakala, da sta pubeca napraskala vse te ladjice in banjice in posodice za malo več od nula koma jozef evrov, sem se ozrl zaradi hrupa ravno, ko je do refrena prišel zlajnano večni štikl Living Next Door to Alice, s priredbo katere je uspela britanska skupina Smokie, komad pa, itak zaradi kletvice v njej, vsi poznamo. Alice, Alice, "hu da fak iz Alis." Druščina očetov in mam se je, jap, glih ko so prišli do refrena, vstala, eni in drugi so, moški in ženske, pokrčili roke nad boke in poredno sunili naprej. V ritmu. Hu. Da. Fak. Iz. Alis. V tistem hipu se je vse zdelo kot slika Joela Goodmana. Otroci, kužki, tipi, sladoled, vodka, pivo, muzika. Velja pač, še vedno, kot je za svojo sliko rekel tudi Goodman: včasih moraš pač biti na pravem mestu ob pravem času.
Ampak ravno za to gre. Mi, centraši, na desnem bregu sicer nikoli nismo ob pravem času na pravem mestu in se zato počutimo kot loleki. Starši so me sicer prinesli iz porodnišnice v ponos socializma, imenovan S-23 in Nova vas, za katero do nedavnega nisem vedel, da ni ena, ampak da jih je več, ker so me kmalu nato odnesli čez Dravo, da še danes tu pa tam pokasiram kaj-te-ti-fini-veš-ko-si-v-centru-gor-raso.
Mi, centraši, na desnem bregu sicer nikoli nismo ob pravem času na pravem mestu in se zato počutimo kot loleki
