"Antifašizem je konglomerat idej o enakosti in neovrgljivi vrednosti človeka, zavezanega skupnosti. Visok konsenz o pomenu tega strukturnega pojma druge polovice 20. stoletja je desetletja dolgo zlepljal družbe, generiral skupnostno napetost in pretočnost med sloji ter ohranjal družbena ravnovesja. Danes antifašizem ni več nosilni steber družb, pač pa lebdi v močno polariziranem javnem prostoru. Njegov pomen, kakšnega so uveljavili in varovali zmagovalci druge svetovne vojne, je začel bledeti na prelomu tisočletja, ko je v desetletju 1995–2005 odhajal zadnji val vidnejših akterjev druge svetovne vojne. Njihove smrti so sovpadale z rojstvom digitalnih generacij. A kot – ?
Skupaj z najagilnejšimi glasniki antifašizma je slabela tudi zmožnost kredibilne (re)prezentacije pojma. Za vitalen prenos zgodovinske izkušnje, ki hoče biti več od zgodbe, ne zadostuje posredniška vloga pisane besede iz druge roke, ampak je nujen elokventen prvoosebni govor. Pojem antifašizma v novem tisočletju životari v močvirju potrošništva, od koder ga ni mogel izvleči ne tržaški osamelec Boris Pahorne učbeniška percepcija antifašizma aktivnih generacij, ki figurira kot lifestyle levih intelektualcev. Zaprt v partizanske reminiscence je antifašizem danes kulturni fenomen, politično afirmacijo pa raje pušča ob strani, saj bi ta zahtevala pritegnitev socialno spodrezanih delov družbe, katerih nastop v sofisticiranih in z nostalgijo nabitih prostorih antifašizma vzbuja le grozo in gnus. A kot – ?
/.../ K pomenskemu zdrsu pojma je zatorej pomembno prispeval tudi vzpon evropske desnice v eksplozivnem času prehoda, ki ga določa travma družbenega zastoja, ko se ključne ideje za obstoj civilizacije živčno vrtinčijo v iskanju izhoda. Od tod naprej gre zato vse od začetka … A kot – ?"
