"Za hrbtom drugega rimskega cesarja Tiberija so denimo govorili, da je 'kosmati in smrdeči starec' (hirsutus atque olidus senex) in 'stari kozel' (hircus vetulus). Tako vsaj pravi Svetonij. Sploh pa niso Združene države leta 2026 nič posebnega glede starosti svojih voditeljev. Pojav je svetoven. Kot pravi Hannah Ritchie, podatkovna znanstvenica z univerze v Oxfordu: 'Vsak deseti človek je starejši od 65 let. Kar trije od štirih pa živijo pod vodstvom človeka, starejšega od 65 let.'
Največja vrzel je v Kamerunu, kjer jih šteje predsednik Paul Biya dobrih triindevetdeset, povprečna starost prebivalstva pa je osemnajst. Se pravi, več kot petinsedemdeset let razlike. Sedemdeset let razlike vlada na Zahodnem bregu, kjer bo palestinski voditelj ta mesec praznoval enaindevetdeset let, povprečna starost pa je dvajset. /.../
Pesimistični pogled v starosti voditeljev ne vidi posledice njihovih odlik, pač pa stranske učinke slabo delujočega političnega sistema. Francoski podjetnik Arnaud Bertrand našteva tri statistike, ki pojasnijo dijaške in študentske proteste, ki še zmeraj divjajo po Franciji. Samo četrtina Francozinj in Francozov je starejših od šestdeset, obvladujejo pa šestdeset odstotkov vsega premoženja v državi. Hkrati so prejemniki skoraj dveh tretjin vse državne porabe, ki je pri dobrih 57 odstotkih BDP med najvišjimi na svetu. Predstavljajo pa tudi štirideset odstotkov volivcev, saj imajo najvišjo volilno udeležbo.
Kot povzema Bertrand: 'Starejši imajo v lasti večino premoženja v državi, prejemajo največji delež socialnih izdatkov in imajo politično moč, da ohranijo takšno stanje. Zaradi tega so dejansko rentniški razred, ki živi od premoženja in transferjev, ki jih financirajo mlajše generacije.'"
Vir: Delo
