"Ena največjih nevarnosti našega časa je normalizacija sovražnosti. Vse pogosteje se zdi, da ni več dovolj, da se z nekom ne strinjamo. Nasprotnika moramo razglasiti, ožigosati za neumnega, pokvarjenega ali nevarnega. Ko človeka ne vidimo več kot osebe, temveč samo kot predstavnika skupine, ki ji nasprotujemo, postane veliko lažje upravičevati poniževanje in nasilje.
Pri tem ne smemo biti naivni. V družbi obstajajo resnični konflikti interesov, neenakosti, krivice in zgodovinske rane. Sprava ne pomeni, da moramo vse spore razglasiti za nepomembne ali da mora žrtev odpustiti, še preden je bila krivica priznana. Prav tako dialog ne pomeni, da so vse trditve enako resnične ali da moramo molčati ob kršenju človekovih pravic. Resnična sprava zahteva resnico, odgovornost in pripravljenost, da se odnosi spremenijo. Včasih je treba zelo jasno povedati, da je določeno ravnanje nesprejemljivo. Toda tudi takrat moramo paziti, da nas nasprotovanje dejanju ne pripelje do zanikanja človeškega dostojanstva storilca ...
V javnem življenju potrebujemo več odgovornega govora, več preverjanja dejstev in več pripravljenosti poslušati tudi tiste, s katerimi se ne strinjamo. Politična razprava ne bi smela biti tekmovanje v tem, kdo bo nasprotnika bolj učinkovito ponižal. Potekati bi moralo soočenje argumentov, a v današnji instant družbi tega manjka. Nihče ne želi poslušati dolgih argumentiranih razprav, a te so nujne, če želimo nastopati s tehtnimi argumenti. Tudi ni razumevanja, da nestrinjanje s stališčem sogovornika ne pomeni, da mu nasprotujem kot človeku. Cerkev mora pri tem začeti pri sebi. Če pridigamo o ljubezni, znotraj svojih skupnosti pa spodbujamo izključevanje, potem naše besede nimajo verodostojnosti. Naša naloga je, da gradimo mostove, vendar ne tako, da bi prekrili krivice, temveč tako, da omogočimo njihovo pravično razreševanje."
