"Evropa ne potrebuje še več enotnih pravil in centralnega nadzora nad nacionalnimi ekonomskimi politikami, pač pa več nacionalnih razvojnih strategij in bistveno več fiskalnega prostora za investicije. Tu pridemo do bistva problema evropske integracije. Zelo različne nacionalne proizvodne strukture so bile podrejene istemu institucionalnemu okviru. Skupni trg je omejil državne pomoči in selektivne industrijske politike, sporazum iz Maastrichta in fiskalni pakt sta omejila fiskalno politiko, evro je odpravil nacionalno monetarno in tečajno politiko. Za Nemčijo z velikimi industrijskimi podjetji, tehnološko prednostjo in močnim izvoznim sektorjem to ni bil poseben problem. Za Italijo, ki je slabosti kompenzirala z javnimi investicijami, državnimi podjetji, industrijsko politiko in prilagoditvami deviznega tečaja, pa je pomenilo odstranitev ključnih razvojnih instrumentov.
To ni zgolj italijanski problem, pač pa konstrukcijska napaka evropskega modela. Integracija je temeljila na predpostavki, da bodo enotni trg, skupna valuta in strožja fiskalna disciplina spontano povzročili konvergenco. V resnici so se okrepili kumulativni učinki začetnih razlik. Kapital, tehnologija, raziskave in visoko produktivne dejavnosti se koncentrirajo tam, kjer že obstajajo največje aglomeracijske in tehnološke prednosti, periferija pa se prilagaja z nižjimi plačami, šibkejšim povpraševanjem in izgubljanjem proizvodnih zmogljivosti. Namesto dodatne gospodarske dinamike je poglobitev EU privedla njene članice v razvojno past. /.../
Če želimo evropsko konkurenčnost povečati, moramo nehati uporabljati zdravilo, ki je Evropo pripeljalo v stagnacijo."
Vir: Dnevnik
