“Če vas festivali ne izčrpajo, jih ne delate prav.”
Pisalo se je leto 2011 in ta izrek se je tisto leto še večkrat odbijal znotraj moje glave; vsakič z novim pomenom. Takrat smo z nekaj izbranimi mladimi kolegicami in kolegi iz Evrope potovali od festivala do festivala, se družili in debatirali na neke vrste potujoči festivalski univerzi mreže “Festivals In Transition”, katere člana sta bila tudi meni ljuba in bližnja festivala Exodos in Mladi levi. Festivale smo skupaj z njihovimi ustvarjalci in teoretiki obiskovali, secirali, dihali, živeli, mislili in brali, primerjali in tehtali. In ja, v tej navidezni uvodni “norosti” se skriva metoda - šele izobilje oziroma presežek impulzov poskrbi za emocionalno in kognitivno katarzo, tudi v kulturi.
O tem, kaj vse je treba spremeniti na Festivalu Lent, ima skoraj vsak prebivalec Maribora svoje mnenje, že leta in leta. In prav je tako, saj je to v prvi vrsti festival ZA Mariborčane od Mariborčanov. Najslabše bi bilo, če bi bilo vsem vseeno za ta festival. Tudi sam sem, najprej kot zunanji sodelavec, nato pa kot producent, imel seveda kar dolg spisek, kaj vse je “narobe”. Spisek še vedno imam, a je sedaj popolnoma drugačen - zato, ker zdaj že vem, da je Festival Lent takšen, kot je, z razlogom. In da se namenoma spreminja počasi. Ne zato, ker ne bi hotel. Ampak zato, ker je hitenje lahko pogubno za njegov ustroj in pomen. Zakaj?
Prihodnost Festivala Lent: ko ad hoc vizija poseže v javni kulturni kapital mesta
Festival Lent je tako imenovani mestni festival. Ni zgolj niz atraktivnih dogodkov, ampak je naše mestno ogledalo, naš obraz in podoba. Zaradi tega, ker je “naše najboljše”, je tudi javni mestni kulturni kapital. Takrat, ko razpisni izrazi “urbana regeneracija” in “ohranjanje tradicionalnih kulturnih vrednot” in podobni še sploh niso krožili, je nastal kot lokalna ideja lokalnih ustvarjalcev v specifičnem času in na točno specifičnem kraju. Na “lepo in prazno” obnovljeno obrežje Lenta - in v Maribor - 1993 pripelje živahnost, utrip, druženje. Življenje. In pokaže, kaj vse Maribor zna - in zmore. Da zmore ogromno, so s trdim delom - in izdatno finančno podporo gospodarskih družb, ki so znale vlagati v regijo - v naslednjih desetletjih (!) dokazovale “zlate edicije” festivala. Tiste, ko je program trajal 16 dni, tiste, ko so na plavajočem odru na Dravi nastopale tudi svetovne zvezde. Ker lahko. In ker je tako prav. A festival se je spreminjal tako, kot so se spreminjali časi, prilagajali so se delčki festivalskega mozaika. Organsko, tehtno, postopno. Ker je tako prav. In prav zato je Festival Lent še vedno nekaj največjega in najboljšega, s čimer se lahko mesto pohvali.
Seveda nihče ni prerok v lastnem mestu - in prav zato je bilo tako dobrodošlo prvo festivalsko soboto poslušati eminentne tuje kulturne menedžerje in kulturne strokovnjake, kako secirajo festivalski koncept Lenta ter trenutne družbene potrebe ter ugotavljajo, da smo zgradili res bogat, aktualen in uspešen multižanrski festivalski panj.
Pristopi, ki bi lahko Festival Lent, eno najprepoznavnejših kulturnih znamk Maribora, postopno razgradili v ime nejasne “novosti”, so škodljivi in ne mestotvorni
Festival Lent je sedaj pred novo veliko prelomnico, saj ga polagoma v druge roke predaja njegov spiritus movens Gogo, menjuje pa se tudi večina veteranske ekipe, ki je festivalu dajala vsebino, ton in karakter. Tisti festivalski karakter, ki se je znal povezovati in prilagajati okolju - in ki je znal omejevati tudi še tako nespodobne ideje in vizije iz raznih smeri. Zato, da festivalu nikoli ni bilo treba sklepati kompromisov ne pri kvaliteti programa ne pri svojem konceptu tapiserije mnogoterih izkušenj.
Kaj je mesto brez karakterja?
In prav zato me skrbi raven argumentov, ki namesto v temu namenjenih strokovnih vzvodih - lokalni program kulture, letni načrt dela itd. - v javni razpravi Lentu očitajo prav tisto, kar si drugi želijo oziroma drugi težko dosežejo – programsko razkošnost vrhunskih dogodkov. Kakovost in izobilje programa, zgrajena skozi desetletja, naenkrat nista uspeh, ki ga je treba zaščititi in strateško razvijati naprej, ampak naenkrat “problem”.
Koncentracija kakovostnega programa v nekaj junijskih dneh ni napaka v sistemu, temveč bistvo obstoječega festivalskega formata - in zmožnosti. Ustaviti ali razredčiti to koncentracijo ni nevtralna tehnična odločitev, temveč poseg v samo identiteto festivala. In kaj je človek brez identitete, kaj je mesto brez karakterja?
Spreminjal se je tako, kot so se spreminjali časi. In prav zato je še vedno nekaj največjega in najboljšega, s čimer se lahko mesto pohvali
Kot nekdo, ki je Maribor pred 20 leti v šali prekrstil v Mariboring, in kot kulturni producent sicer razumem in podpiram željo župana in mesta, da bi bil Maribor kulturno živahen tudi julija in avgusta. To je legitimna in potrebna ambicija. A enako pomembno je razumeti, da se tega ne doseže na horuk, z raztegovanjem enega specifično uspešnega koncepta in edinstvene znamke preko dveh mesecev. Potrebna je nadgradnja celotnega ekosistema: s podporo obstoječim zavodom, prizoriščem in neodvisnim akterjem, ki lahko razvijejo dodatne poletne programe. In ja, seveda si lahko tudi to dolgo kulturno poletje nadene ime festival, če že nimamo boljših idej. Dolgoročna prisotnost kulture v mestu ne sme temeljiti na razgradnji DNK tistega festivala, ki dokazano deluje v znanem formatu, temveč kvečjemu na razširitvi kroga nosilcev.
Daleč od tega, da bi se Festival Lent bal sprememb - od blizu vidim, da Festival Lent ima voljo, znanje in ideje, kako se spreminjati, da ostane edinstven, prilagojen sodobnim razmeram, novim obiskovalcem in predvsem - in hkrati še vedno po liku in meri mesta in lokalne skupnosti. Strinjam se, da je turizem pomembna gospodarska panoga in da mora mesto kulturno ponudbo premišljeno usmerjati tudi v to smer. Usmerjati, a ne podrejati. Senzibilizirati turistične delavce in ne iz kulture delati turistične atrakcije. Pri festivalu, ki je nastal kot projekt Mariborčanov, za Mariborčane in z Mariborčani, glede tega ni vprašanja - obiskovalce vabimo v avtohtono, lokalno vpeto in izjemno raznoliko kulturno izkušnjo, ki ne sklepa kompromisov pri kvaliteti kulturne ponudbe. In sproščena gostoljubnost mesta je najpogosteje tisto, kar pozitivno preseneti nastopajoče goste festivala.
Menim, da nihče v Narodnem domu ne nasprotuje spremembam – ravno nasprotno, obstaja pripravljenost na konstruktivni dialog. A pristopi, ki bi lahko Festival Lent, eno najprepoznavnejših kulturnih znamk Maribora, postopno razgradili v ime nejasne “novosti”, so škodljivi in ne mestotvorni. Mesto si zasluži živahno kulturno poletje, več akterjev, močnejše programe in dobro premišljen razvoj turizma. To pa bomo dosegli le, če bomo že obstoječe, delujoče festivale obravnavali kot partnerje in kot izhodišče, kot temelj, ne kot anomalijo ali oviro. Še eno “kulturno poletje” z imenom nekoč slavnega festivala pa je žal zgolj instrumentalizacija in komercializacija kulture ter dokazovanje, da to mesto namesto na izvirnih idejah in produkcijah raje temelji na copy-paste receptih.
Maribor pri osnovnih razvojnih vprašanjih potrebuje več transparentnosti in več participacije vseh ključnih akterjev v mestu. Tudi prihodnost Festivala Lent naj bo zato zasnovana na strokovnem dialogu, spoštovanju njegove zgodovine in identitete ter na jasni zavesti, da je festival javno in skupno dobro – in ne zgolj polje za hitre eksperimente z blagovnimi znamkami.
Kajti ime Festivala Lent je nenazadnje ime vseh nas, ki ga soustvarjamo in ki v tem mestu živimo.
* Marko Brumen je producent, član sveta zavoda Narodni dom Maribor.
