Po volitvah 22. marca se je Državni zbor Republike Slovenije konstituiral 10. aprila 2026. Za predsednika je bil izvoljen vodja najmanjše parlamentarne stranke Resnica Zoran Stevanović. 22. maja 2026 je državni zbor izvolil Janeza Janšo za predsednika Vlade RS, njegova vlada je bila potrjena 4. junija 2026. Minilo je mesec dni, odkar je začela vladati.
Čas je za prvo začasno inventuro. Najprej v državnemu zboru. Od svojega konstituiranja pa vse do danes, torej v skoraj treh mesecih, ni imel niti ene same redne seje. V tem času je imel štirinajst izrednih sej in je, še celo pred izvolitvijo vlade, večinoma po skrajšanem postopku sprejel vrsto zakonov, ki temeljito posegajo v naše skupno življenje.
Naj navedem samo nekatere:
Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki posega v kar deset različnih zakonov. V zakonu kombinirajo vsebine, ki ne morejo biti predmet referendumskega odločanja (finance, davki), z vsebinami, o katerih je referendum dopusten. Zbrani so podpisi za postopek zbiranja podpisov za referendum. Zakon je v tem trenutku na ustavnem sodišču, ki bo odločilo o dopustnosti referenduma.
Zakon o parlamentarni preiskavi, iz katerega so črtali nekatera določila ustavnosodnega varstva, ki bi lahko preprečila zlorabo parlamentarnih preiskovalnih komisij za politična obračunavanja. V teku je zbiranje overjenih podpisov za izvedbo referenduma. Zbranih je že več kot 35.000 od zahtevanih 40.000 podpisov.
Zakon o lokalnih volitvah, s katerim so črtali pravico do udeležbe na lokalnih volitvah prebivalcem tretjih držav s stalnim bivališčem v Sloveniji. Zbrani so podpisi za zahtevo po zbiranju podpor za referendumsko odločanje.
Medtem ko parlament dejansko vlada, vsak teden tudi kaj prepove, prava vlada ideologizira
Odmik od ustaljenega parlamentarizma
Prvič v zgodovini slovenskega parlamentarizma se je zgodilo, da dnevni red sklica (izredne) seje državnega zbora ni bil potrjen in seje ni bilo. Proti potrditvi dnevnega reda seje je glasoval tudi predsednik državnega zbora, ki je sejo sklical. To predstavlja hudo norčevanje iz samega sebe in seveda iz položaja predsednika DZ, ki ga zaseda. S tem, ko DZ ni potrdil sklica seje, je preprečil ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki jo po 93. členu Ustave RS mora odrediti, če to zahteva najmanj 30 poslancev. Torej je neposredno kršil ustavo. Prevlada skrajšanih postopkov pri sprejemanju zakonov, ki temeljito preurejajo družbena razmerja, posegajo v pravice posameznikov in skupin, pomeni odmik od ustaljenega parlamentarizma in vladavino nasilja v zakonodajnih postopkih.
Predsednik državnega zbora se je na prvi "parlamentarni" obisk odpravil v skupščino Srbije in je tako podprl aktualno srbsko politično oblast, ki ima hude probleme z lastno legitimnostjo in se že več kot leto in pol srečuje z množičnimi državljanskimi protesti. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se, četudi neformalno in izven protokolarnega okvira, srečal s predstavniki srbskih demokratičnih gibanj.
In vlada? Glede na to, da je od njene izvolitve minilo komaj mesec dni, se njeni ministri in ministrice (tako kot tudi pri vsaki prejšnji vladi) še vedno zadovoljno sončijo in uživajo v sijaju ministrskih funkcij, razen enega seveda, ta si je izbral močne žaromete, ki ponoči razsvetljujejo sicer opustela gradbišča avtocest. Pridno kadrujejo, ne oglašajo se veliko, problemi prihajajo.
Imamo zanimiv paradoks, medtem ko parlament dejansko vlada in s številnimi zakoni reglementira in naše družbeno in politično življenje, vsak teden tudi kaj prepove, prava vlada bolj kot ne ideologizira. Največji ideološki zasuk je popoln preobrat v odnosu do Izraela in Palestine. Napovedala je zamrznitev priznanja Palestine. To je čisti nesmisel, priznanje, ko je enkrat podano, je s tem tudi že konzumirano, ni ga mogoče zamrzniti in še manj preklicati, ne da bi se spravili v nevarnost, da bi lahko nekdo, hipotetično vzeto, preklical tudi priznanje naše države. Napoved predsednika vlade, da bo vlada preselila veleposlaništvo Slovenije iz Tel Aviva v Jeruzalem, je čista ideološka gesta, ki nagovarja svoje zveste sledilce in skrivne gospodarje, realnost te preselitve pa je nična, ne samo zaradi neskladja s skupno evropsko zunanjo politiko, ampak predvsem zato, ker bi morala takšen ukaz podpisati predsednica republike, kar pa se ne bo zgodilo. Sicer pa se ciniki sprašujejo, zakaj bi selili veleposlaništvo v Jeruzalem, če imamo tam že vlado, ne sicer naše, ki bo poskrbela za naše strateške usmeritve.
Nova vlada je vendarle ponudila tudi spravno gesto, vendar so jo vse opozicijske stranke z razlogom zavrnile
Nova vlada je vendarle ponudila tudi spravno gesto. Opozicijskim strankam v državnem zboru (tudi stranki Resnica!?) je ponudila sporazum o partnerstvu za razvoj, ki naj jim omogoči sodelovanje pri pripravi zakonov, še preden pridejo v parlament. Tako bi izkoristili tudi njihovo znanje in izkušnje za dobro Slovenije. Vse opozicijske stranke, vključno s paravladno Resnico, so to ponudbo zavrnile. Z razlogom. Vlada namreč ni storila nič drugega, kot da je opozicijske stranke napotila na državni portal eDemokracija, na katerem je vlada dolžna objaviti vse osnutke predlogov in drugih dokumentov ter povabiti državljane k podajanju pripomb in predlogov. Res poceni ponudba.
Kakšna intimna opcija neki?
In seveda proslava ob dnevu državnosti. Ko je odbor za proslave pri vladi prevzel Jelko Kacin, so se že napovedale zdrahe, najprej z grbi na častnih praporih in potem z njegovo izjavo, da je na proslavo povabil vse, ki jim je bila osamosvojitev Slovenije "intimna opcija". Ena taka malo pritlehna insinuacija, ki med vrsticami, ali še bolje, med zobmi, hoče povedati, da so eni malo bolj "pravi" in eni mogoče niti ne. Kakšna intimna opcija neki? Poznal sem nekega drugorazrednega funkcionarja SDS, ki je pred mnogimi leti razlagal, da se je za samostojno Slovenijo zavzemal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar tega ni nikomur povedal. Takšnih je bilo bržkone še veliko, vendar tega ne vemo. Vemo pa, ko je samostojna Slovenija, ne kar tako in brez prizadevanj, postala opcija, je hkrati postala javna opcija in stvar osebne ter javne opredelitve in izbire.
Sploh ob dogodkih iz naše polpretekle zgodovine, ki jih obeležujemo s proslavami, kot je dan državnosti, spregovorijo številne ikone in akterji osamosvojitvenega procesa. Lojze Peterle, prvi predsednik demokratične slovenske vlade, je v intervjuju za časnik Delo izrazil zaskrbljenost nad procesi komunistične restavracije, ki da so bili opazni v pretekli Golobovi vladi in bržkone v vseh "levih" vladah v zadnjih petnajstih letih. Pravi, da se še vedno bije boj med Čebinami in Poljčami, torej med vsiljeno socialistično revolucijo in med plebiscitarno osamosvojitvijo in demokratično preobrazbo. Dajmo vzet Peterletovo razlago zares in se, mesec dni po izvolitvi Janševe vlade, vprašajmo, kdo danes predstavlja "Čebine" in kdo "Poljče"? V parlamentu se danes dogaja "čebinska logika" nasilnega sprejemanja pomembnih zakonov po skrajšanih postopkih, v družbi pa "poljška logika" referendumskih pobud za ljudsko odločanje o zakonih, ki jih je porodilo zakonodajno nasilje.
Sicer pa je Peterletovo razmišljanje o "boju med Čebinami in Poljčami" precej pervertirana razlaga družbenih in političnih razmer v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih. Povratek v avtoritarni socializem ni mogoč, kot tudi ne resetiranje Slovenije v agrarno družbo pred letom 1940. Ni pa odveč razmišljanje o avtoritarnih nastavkih, ki lahko spodkopljejo demokratične družbene in politične aranžmaje. Vprašati bi se morali, kdo so danes nosilci avtoritarnih političnih tendenc, kdo so tisti "komunisti", ki globinsko in strukturno poskušajo zasesti mesto, ki ga je imela komunistična partija v socialističnem avtoritarnem režimu? To ni stranka Levica, ki se nostalgično še spominja Čebin - ta je vmes postala čisto normalna socialno demokratska stranka -, pač pa prav stranka, ki jo odlikuje najhujša antikomunistična retorika. Ne bi se zgodilo prvič, da stranka, ki najostreje obračunava s pravim ali namišljenim "komunizmom", prevzame metode "komunističnega obračunavanja" in sama, tudi nezavedno, poskuša prevzeti mesto političnega hegemona v družbi. Govorim seveda o vodilni vladni stranki. Že formalno gledano, katera stranka ima voditelja, ki ji, tako kot nekoč Tito, vlada že več kot trideset let, kdo je voditelj, ki tako kot on govori "ne priznajem ovaj sud", kdo hegemonizira politični prostor tudi takrat, ko je (vendarle smo demokracija) v opoziciji, kdo je tisti, ki ponuja sodelovanje, ki ga ni mogoče sprejeti, ker bi se sicer morali odpovedati samemu sebi.
Lojzetu Peterletu, ki svari pred povratkom Čebin, je treba sporočiti: ne ne, "Čebine" so že tu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
