Razsežnosti nekaterih sporočil (letošnjega 24. junija) ministrskega predsednika JJ in sopotnikov s Trga republike na predvečer osrednjega praznovanja ob dnevu slovenske državnosti so zagotovo nadčasovne. Drugače si ne gre razlagati vstopa drugega prazničnega govorca, ki je neženirano trasiral novo déjà vu pot.
Mala šola s poti spominov in tovarištva.
Iz teme je očitno (iz teme) žarčil Speransov duh iz let od 1941 do 1976. 35 let. Od začetka druge velike vojne na domovinskih tleh (OF) do vstopnega leta Kardeljevega zakona o združenem delu – ta je predstavljal pravni temelj socialističnega gospodarskega sistema, delavci so imeli pravico in obveznost upravljati. Zadnji žebelj socializmu.
Prehojena pot se je taisti večer ponujala kot vzorec za novo namembnost.
1991–2026. 35 let. Od osamosvojitvene vojne do ponudbe sporazuma Partnerstvo za uspešno Slovenijo. Koalicija bi ujčkala opozicijo. Zadnji žebelj za demokracijo.
Na sončni strani Alp torej nič novega.
Za vstopnico v poslušalska srca je govorniški sekundarij obelodanil slovensko varianto Boška Buhe: pogojno bi neimenovani za slovensko rabo lahko nosil ime Božko (!) Bolha. Otrokov oče vpoklican kot teritorialec, sin, odraščajoči otrok, pa moleduje poveljnika slovenske vojske za orožje, da bi se lahko pridružil roditelju in borcem za očetnjavo. Ni bil uslišan. Ker ni bilo orožja, sicer ...
S to poučno-vzgojno štorijo in zgledom mladim se je v svoje kolesnice postavil veseli praznični večer. Zakaj prva govorka, predsednica Republike Slovenije, ni sodila in smela v hepening, ki ji je sledil.
Prvi veliki napovedani dogodek nove stvarnosti bo ponovna vzpostavitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Pomemben temelj bo zastavljen (tako orator) z oživljeno muzejsko dejavnostjo v maniri oddaje Še pomnite, tovariši, kjer bodo dobili besedo pričevalci zgodovinskih osamosvojitvenih realij. Narod kot ideološki černozjom.
In si se, TV-spremljevalec prevalov nazaj, spraševal, kje na svoji poti se je govorec zataknil. Pa se ni – govoril je z varnega zapečka po vrnitvi z izobraževalne poti v … In nadaljeval s preseganjem časovne zanke ter napovedal začetek tretjega polčasa v razvoju Republike Slovenije.
Po uvidu vladnega predsednika sta za Slovenijo dva polčasa. Prvi je trajal od nastanka države Slovenije do leta 2008, ko je bil ob žezlo, drugi interval od 2008 do 2026, ko je bil dvakrat ponovno začasno pripuščen v zakonodajni hram. Zdaj je očitno napočil tretji polčas (pamet in fizika pa v jok).
In kako bo videti novi tretji polčas? Umetniško sta ga izrazila scenarist in režiser prireditve.
Iz nadzemeljske osvetljene katakombe se je prikazala recitirajoča mumija (delovala je plesnivo in strašljivo), a tudi njenim naslednicam ni bilo dano delovati zunaj srha sproducirane vizualne groze. Modro (barva) ni vedno modro (pamet).
Reševalna protiutež je bila uglasbena milozvočnost barda osamosvojitvenih in poosamosvojitvenih slovenskih lirskih občutij.
In v takšni maniri so potekali mučno vstopno-izstopno preseljevanje naroda po odru ter menjave v katakombi. Dolge praznine pa so bile zagotovo poantirane kot milostno darovanje gledalcem za oddihovanje po zaprepaščenosti ob doživetem in uvidu, kje smo in kam smo napoteni.
Edina svetla točka v tej noči je bil konjski defile.
Za leto 2026, čeprav ne samo zanj, je Založba Pivec izdala koledar z naslovom Koroški: -árgo. Namenjen je "večni" uporabi, saj datumi niso poimenovani z dnevi, dolgočasje štetja dni pa nadgrajujejo sporočila v narečju.
25. junij, DAN DRŽAVNOSTI, ima dodano:
Same iste lajne trajba.
