Do šestega leta sem živel z mamo pri bíci v razširjeni družini (tega poimenovanja rodovne skupnosti sem se priučil mnogo kasneje), kjer nas je v dveh sobah, kuhinji in veži živelo devet (dve družini (5 + 3) in ovdovela babica). Recimo na 50 m2. V miniaturno kuhinjo petih kvadratov smo vodo v ajmarju za kuho, odžejanje (s pinovco – to je vedro z zajemalko) in umivanje prinašali iz bližnjega grabna ter verjeli gornjemu sosedu, čez katerega dvorišče je potok tekel mimo naše bajte, da pazi na od njega naprej tudi na našo vodo. In je pazil! Kljub temu je bilo zagotovilo neoporečnosti bistrice bicina mantra: Ko voda preteče čez devet kamnov, je čista. Od soseda do nas je bilo kamnov v potoku nekaj več. Torej … še sem živ.
Ko sem bil star že skoraj sedem let, smo se z mamo in novim očetom preselili na Glavni trg in na svoje v mesto SG. Tam smo kmalu postali četverček v enosobni podstrešnici – brez vodovoda in stranišča in še marsičesa, a vse smo imeli na razpolago nadstropje nižje (skupno stranišče na štrbunk in na hodniku vodovodno pipo) pri ljubih sosedih. Tako je šlo leto dni – z nami tremi in novo dojenčico (v plenicah).
V mojem osmem letu smo se selili v provizorij na Celjski – a v enosobni prebivalni freti se je prvič v mojem življenju zgodilo: v kuhinji sta bila vodovodna pipa in odtok, v sosednji večstanovanjski hiši nekdanjega mestnega zdravnika Harpfa pa pri roki skupno štrbunk stranišče.
Ko sem bil četrtošolec, smo v taisti Harpfovi hiši dobili dvosobno stanovanje: z vodovodom in straniščem na izplakovanje (iz vedra). A brez kopalne kadi. V dobrih dveh letih sta starša poskrbela zanjo in tudi za pralni stroj (ki ga je bilo treba med delom oskrbovati z vodo iz vedra), ki je bil (to razlagam danes) predhodnica televizije, saj so si prijatelji, ko je deloval, hodili ogledovat penečo se žajfnico z enakim čudenjem kot kakšno leto kasneje ekran.
Tako smo napredovali. Prvi med mojimi sosedskimi kameradi, zakaj pri Ginterju so še dolgo odtakali in odlagali v skupno luknjo s pokrovom. Pri nas doma smo bili pionirji vzhodnega hrabrega novega sveta.
Do mojega šestega brdjanskega leta so nas otroke vsake toliko umili v čebru sredi kuhinje: pet otrok drugega za drugim v isti vodi. Vrstni red je bil določen glede na starost: to je od najmlajšega do najbolj umazanega, torej najstarejšega, pač glede na naraščajočo intenzivnost življenja in posledično zasvinjanost, ki jo biti živ prinaša. Še največkrat smo bili poslani spat z le očedenim obrazom, kar je opravila bica s krpo za umivanje posode. Noge si je bilo treba umiti v skladu z dolžino nohtov.
V mestu na prvih dveh lokacijah ni bilo bistveno drugače: umanjkalo je samo enkrat dnevno in predspalno nevzgravžno brisanje okoli ust oziroma celega obraza. Slednjega sem si lahko v umivalniku oplaknil sam – predvsem pa zdrgnil vrat, ta je bil, po ne več čigavih skušnjah, že od nekdaj, najbolj umazana del trupa.
V Harpfovem že kopalničnem obdobju je veljal normativ: kopanje enkrat na teden (praviloma v soboto zvečer, zakaj nedeljsko jutro je bilo namenjeno maši, h kateri je bilo treba pristopiti s čistim telesom, izpovedano dušo in mirnim srcem), a tu je bil vsak deležen razkošja – nove, čiste vode. Oče je zakuril v kopalnični peči z bojlerjem: korist je bila dvojna – topla voda in gorkota v kopalnici. Kaj je tuš, sem izvedel veliko kasneje.
Ne morem trditi z gotovostjo, a skoraj prepričan sem, da smo perilo menjali enkrat tedensko – v soboto pred generalnim umivanjem je bilo odloženo na kup za naslednjesobotno veliko žehto. Mimogrede: na Brdah smo bili otroci sploh brez spodnjic in običajno so se štramprli (volnene žabe) ali hlače konec tedna oplaknili med nogami ter preko noči posušeni ponudili v novo nošnjo.
V gimnaziji je bilo že drugače: vsakodnevno jutranje in večerno umivanje obraza, podpazdušja, tudi intimnih delov (ne tako poredko slednjega le z mokro krpo), spodnjice sem že zamenjal enkrat med tednom, srajco pa …
Toda niti enkrat v tem času mi ni nihče rekel – evfemizem: da slabo dišim, da torej zaudarjam, smrdim. In tudi sam nikomur, čeprav se je zgodilo, da tu pa tam kdo res ni bil užitkarskega vohanja vreden, tega o komerkoli že nisem razglašal.
Tako smo živeli in tako smo bili naučeni.
In zdaj pod črto!
Če bi bila ciganska/romska prenova krucialno (SSKJ se besede krucialno otepa, saj je v njem ni, tudi ne v Slovarju tujk, razložena – najbrž pa je njen pomen najbližji sopomenkam ključen, poglaviten, odločilen) rešljiva z vodo, s katero skušajo učinkovito graditi svojo politično vizijo reševanja romskega vprašanja mali in veliki politični igralci z leve in desne (tudi novičarsko neopredeljeni ponedeljkarski M. Š., jr., s pomočjo UI), potem do rešitve romske vprašanja res ni daleč. Najznamenitejši preizkus te dobrine brez vonja in okusa je bil na prvi zgodovinsko spominsko ohranjeni preizkušnji leta 33 n. št. – eksperimentiral je Poncij Pilat. In se – žalibog – ni obneslo. Mogoče se bo pod Gorjanci na sončni strani Alp po 1992 letih pa le. Z vodovodom v vsako cigansko hišo se bo začelo učlovečenje Romov.
Kaj pomeni beseda rom?
Osebno lastno ime Rom, torej umestitev v nacionalno pripadnost (ki ga bog ne daj ne gre zamenjevati z besedo cigan zaradi zahodnjaške privzgojevane etične in politične korektnosti), ima naslednjo genezo, razvojni lok: ime Rom se je začelo uveljavljati v novejšem času, predvsem zaradi negativnega prizvoka, ki ga vsebuje ime Cigan. Beseda Rom izhaja iz romskega jezika in pomeni človek in tudi mož (poročen); Romni – poročena ženska; Roma – ljudje. Na prvem kongresu Romov, leta 1971 v Londonu, so ti sami sprejeli ime Rom – Roma, kot uradno ime za vse pripadnike tega naroda.
Hvala bogu da nisem cigan, čeprav tudi kot rom težko zmorem.
Noben Človek (z veliko) ne more umolkniti pred razlogom za vzpostavitev Šutarjevega zakona, kot se ne bi smelo večinsko molčati pred še ne tako davno prakso, da so vsi Cigani, Židi, geji in večinsko Slovenci … da ne naštevam številnih drugih … koristni le kot holokavstovski raženj.
Dolga je pot od grabna do tuša, skupaj z njo od črke do faksa … A drugače kot s prvim korakom ne gre. Svoboda je zastavila prvi knafeljčev orientir.
