Zadnje javne razprave in razmišljanja o zastoju pri gradnji športnih objektov v Mariboru me spominjajo na večne razprave brez dejstev. Kot dolgoletnemu športnemu zanesenjaku in delavcu v športu v različnih funkcijah (sem tudi dobitnik plakete Mirana Cizlja za izgradnjo športnih objektov v Mariboru leta 1999, častni predsednik Zveze mariborskih športnih društev Branik (ZMŠD) in častni predsednik akademskega košarkarskega kluba Branik) mi razmere v mariborskem športu niso neznanka. Še posebej to velja za gradnjo športnih objektov v Mariboru, saj moje prvo aktivno sodelovanje pri tem sega celo v leto 1979. Kot visokošolskega predavatelja za predmet Investicijske izgradnje na takratni Visoki tehniški šoli me je angažirala prav Skupščina občine Maribor, saj je bilo treba rešiti problem izgradnje športne dvorane Tabor, povezan s prepovedjo javnega financiranja investicij v športne objekte. Našli smo rešitev, tako da smo spremenili namen, in sicer v objekt za potrebe mariborskih srednjih šol, in izdelali investicijski program za izgradnjo večnamenske športne dvorane. Kot nosilec tega programa sem potem do otvoritve sodeloval z nasveti in 4. julija 1984 ponosen dočakal odprtje tega objekta, ki je še danes osrednji za dvoranski šport v mestu.
V obdobju do leta 2013 sem sodeloval pri načrtovanju, pripravi investicijske dokumentacije in izgradnji naslednjih športnih objektov: Univerzitetni športni center Leona Štuklja (1992-1994), razsvetljava in delna obnova osrednjega stadiona Ljudski vrt (1994), ureditveni načrt za športni park Ljudski vrt (1996-1998), obnova osrednjega stadiona Ljudski vrt pred prvo uvrstitvijo NK Maribor v ligo prvakov (1999), izgradnja športne dvorane Ljudski vrt Lukna (2002-2006), obnova in izgradnja veslaškega centra v Bresternici (2003-2006), obnova in izgradnja igrišč na prostem za nogomet, mali nogomet, odbojko, košarko in rokomet na območju severno od Ljudskega vrta (nekdanji TVD Partizan Maribor) v obdobju 1998- 2012, prva faza izgradnje (2006-2008) in druga faza izgradnje (2010-2012) osrednjega stadiona Ljudski vrt.
Mestna občina Maribor je, sklicujoč se na vladno uredbo, leta 2012 odvzela ZMŠD Branik upravljanje Ljudskega vrta in ga predala v upravljanje občinskemu Javnemu zavodu Športni objekti Maribor. Ker se s tem nisem strinjal, sem po 16 letih zapustil vodenje ZMŠ Branik. Leta 2013 sem na željo društva še izdelal dokument identifikacije investicijskega programa prenove zahodne tribune Ljudskega vrta, ki ga je konec leta 2013 potrdil tudi mestni svet, nato pa sem se zaradi načina dela Mestne občine Maribor umaknil. Po šestih letih od mojega odhoda z mesta predsednika ZMŠD Branik se je končno nadaljevalo vsaj z dokončanjem prostorov pod severno in južno tribuno, čeprav menim, da je bilo vsaj za ta del možno javno-zasebno partnerstvo, ki smo ga snovali že leta 2012.
S predvideno prenovo zahodne tribune pa se niti slučajno ne strinjam, saj niti tehnično niti prostorsko ni skladna z načeli načrtovalcev iz leta 1962 ter upošteva le želje NK Maribor
Šport je čudovita zadeva, zgodbe okoli njega, okoli športnih objektov v Mariboru pa verjetno vsaj poznavalcev športa ne navdušujejo
