"Prejemnica je podarjena oblačila zažigala na vrtu."
"Dobrodelnica je delila pekovske izdelke osnovnošolcem, ki so jih metali v koš."
"Družina prejeta oblačila odnesla na karitas."
"Otroci vrnili šolske zvezke."
"Brezdomci podarjene odeje podarili zapuščenim živalim."
Le peščica naslovov lokalnih, regionalnih in nacionalnih medijev, ki so bolj ali manj napihnjeno ponovno omajali vero v smisel dobrote, dobrodelnosti. Slovenci smo pač dobrodelni – "kaj č'mo". Le razume jih/nas nihče. Je ob teh zgodbah kdo pomislil, da so morda otroci, ki so prejeli rogljiče, pred tem zajtrkovali, malicali? Da medijskega linča ne bi bilo, če bi jim bili ponujeni - in ne podarjeni? V slednjem primeru jih verjetno siti ne bi vzeli. So zato tako zelo nevzgojeni? Morda bi se akcija končala drugače, če bi soliranje zamenjalo širše družbeno vključevanje: staršev, učiteljev, šole.
Družina, ki je oblačila odnesla v drugo dobrodelno ustanovo, je ravnala pravzaprav etično korektno, saj je presežek podarila naprej. Tudi meni niso prav vsi puloverji številka 38 in še manj vsi modeli obutve, pa čeprav na njih piše 37. In kaj naj s premajhnimi oziroma prevelikimi čevlji v omari?
Humanitarnost mora biti dogovor, partnerstvo obeh strani, ki sledi natančni preučitvi potreb in želja prejemnika
