Imenovali so jo kraljica Evrope in od izvolitve ameriškega predsednika Donalda Trumpa tudi voditeljica svobodnega sveta. Medtem ko se je Evropska unija v preteklem desetletju opotekala od krize do krize, je mirna roka nemške kanclerke Angele Merkel pomagala obdržati blok skupaj. Glede na konvencionalno modrost bi jo morali po tem, ko bo na naslednjih nemških zveznih volitvah leta 2021 predala kanclerski položaj, ali morda že veliko prej, če bo njena velika koalicija razpadla, močno pogrešati.
Toda verjetno ne bo tako. Trinajst let vladavine Merklove je vključevalo spodrsljaje doma in razkroj Evropske unije. Temu je samozadovoljno sledila, ne da bi nagovorila vse večje gospodarske in varnostne izzive Nemčije, obenem pa je dopustila, da so se številne evropske krize ostale nerazrešene. Njen letargični menedžerizem bi bil sprejemljiv za majhno državo v mirnih časih, medtem ko je za vodilno evropsko silo v nemirnih časih katastrofalen.
V nasprotju s številnimi evropskimi državami je Nemčija v minulem desetletju dosegala solidno gospodarsko rast, za katero gre le malo zaslug pripisati Merklovi. Njene štiri vlade niso uzakonile nikakršnih reform, ki bi pomembno vplivale na rast gospodarstva. Zaradi obsedenosti s proračunskim presežkom niso investirali v razpadajočo državno infrastrukturo in izobraževalni sistem. Merklova ni storila ničesar, kar bi Nemčijo pripravilo na digitalno zmedo, ki grozi osrčju njene proizvodnje, še zlasti njeni avtomobilski industriji, tako kot je Apple z iphonom ogrozil Nokio. Nemčija bo obžalovala, da ni popravila strehe v času sončnega vremena.
Nemčija bo obžalovala, da ni popravila strehe v času sončnega vremena
