"Domovina, ti si kakor zdravje," je zapisal Ivan Cankar, zato moramo živeti v hvaležnosti, da imamo po več kot tisoč letih svojo državo. Na poti iz SFR Jugoslavije v Republiko Slovenijo so pomembno vlogo odigrali pekrski dogodki, ki so pokazali pot, kako doseči cilj brez izstreljenega naboja. Sinergija državljanov, politike, teritorialne obrambe, milice in medijev se je izkazala, da smo vojno za Slovenijo kot zmagovalci končali sorazmerno dobro in smo po odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije postali nesporni gospodarji na svoji zemlji. Pravi poklon državi je bila v decembru 1991 sprejeta Ustava RS, ki je bila osnova za razcvet pravic, svoboščin in pravne ter socialne varnosti prebivalcev Slovenije. Z njo je država dobila obraz sodobne demokracije. Z zakonodajo, sprejeto skladno z ustavo, smo postali članica Nata, Evropske skupnosti, schengenskega območja in denarne unije. Slovenija je bila vzor vsem državam, ki so se vključile v ES leta 2004.
Potem ko smo ustvarili državo in zamenjali družbeno ureditev, pa se je uspešen razvoj Slovenije začel ustavljati. Popustila je sinergija, ki je bila lepilo uspešnega prehoda, nadomestila pa jo je z antagonizmom strankokracija, ki je za svoj obstoj zasejala seme razdora med državljane tako, da se je uresničevanje skupnih ciljev začelo ustavljati zaradi strankarskih bojev, ki so presegli vse norme normalnega delovanja in komuniciranja med poslanci. Posledica tega je za državo pogubna.
Kot zgled navajam samo nesposobnost slovenske politike, ki že 35 let ne zmore sprejeti potrebne zakonodaje, da bi rešila še zadnjo z ustavo zagotovljeno svoboščino, to je uresničevanje lokalne samouprave v okviru pokrajin. Ker država nima srednje ravni političnega odločanja, stroga centralizacija zavira razvoj, zato še toliko bolj upravičeno šteje kot nepravna, nedemokratična in kot povzročiteljica razrasta korupcije. Do leta 2006 je bila ustanovitev pokrajin prepuščena občinam, ker se to ni zgodilo, je DZ RS leta 2006 spremenil 143. člen ustave tako, da je uresničevanje lokalne samouprave naložil poslancem oziroma njihovim političnim strankam. Edini resni poskus v mandatu 2022-2026, ko je Državni svet RS na pobudo predsednika Boruta Pahorja sprejel predlog pokrajinske zakonodaje in ga poslal v sprejetje DZ RS, je neslavno propadel, saj ga ta sploh ni obravnaval, Vlada RS namreč zanj ni imela posluha.
Čigava je torej odgovornost za nevzdržno stanje? Predsednik države, predsednik vlade in ministri pred pričetkom funkcije pred DZ RS prisežejo, da bodo spoštovali ustavni red RS, da bodo ravnali po svoji vesti in z vsemi močmi delovali za blaginjo Slovenije, s kršenjem te prisege pa tvegajo ustavno obtožbo. Poslanci pa so žal izvzeti iz tega, saj jim ni treba priseči, zato lahko sprejemajo neustavne zakone ali pa ne opravijo dela, ki jim ga nalaga ustava. Nihče jih ne more za to kaznovati in nikomur ne odgovarjajo, razen volivcem, ki morajo pretehtati, ali ob takem delu v DZ RS še uživajo njihovo zaupanje. Dvajset let jim ni mar za uresničitev 143. člena, zaradi njihovega nevestnega dela pa trpijo posledice vsi državljani RS.
Tudi KPK ugotavlja, da neuresničevanje ustavne določbe v zvezi s pokrajinami lahko odpira vprašanja politične odgovornosti in vprašanja integritete politikov, kot integriteto definira Slovar slovenskega knjižnega jezika, ne povzroča pa suma kršitve integritete, kot jo definira Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije.
Gordijski vozel pokrajin bi morali moralno in etično ozaveščeni poslanci ter stranke rešiti že davno, sicer bi morali politično odgovarjati, pa se - razen tistim poslancem, ki so med mandatom zamenjali stranke in so jih volivci kaznovali z odvzemom mandata - žal ne zgodi nič. Morda pa bodo ozaveščeni in razočarani volivci nekoč zares pričeli presojati njihova dejanja v Državnem zboru RS in ustrezno ukrepati ob volitvah.
Nasprotno pa se moramo zahvaliti poslancem, da so s primernim ustvarjanjem in prilagajanjem zakonodaje omogočili razcvet šolstva, zdravstva, kulture, športa in drugih dejavnosti, ki nas uvrščajo v sam vrh kvalitete bivanja. Tudi zakonodaja o občinah prinaša njihov razcvet, županom in občinskim svetom zagotavlja okvire, da živimo v evropsko primerljivem okolju. Če bi bilo zagotovljeno sodelovanje tudi na nivoju lokalne samouprave v pokrajinah, bi bila odpravljena pretirana centralizacija, zmanjšana možnost korupcije, pa tudi državna zlatnina in srebrnina se ne bi zlahka razprodajali tujcem. Sebičnost in lahkotno vladanje v centralizirani državi hromita slovensko politiko, da vedno globlje tonemo v brezup. Čas je, da to presekamo tudi na volitvah.
Ob dnevu državnosti predlagam slovenskim politikom, da se povežejo, kot smo se mi delegati Skupščine Republike Slovenije v mandatu 1990 do 1992, in s skupnimi močmi rešijo še zadnji državotvorni problem. Državljani jim bomo hvaležni. Mi smo bili krstni botri državi, bodite vi pokrajinam. Dokažite, da ste državniki in ne politikanti.
Rudolf Moge, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
