V zadnjem letu me pogosto spremlja topel občutek hvaležnosti. Hvaležna sem za družino, ki me ima brezpogojno rada in mi stoji ob strani. Za prijatelje, ki so ob meni že leta in desetletja, živijo blizu ali daleč, jih vidim pogosto, redko ali še redkeje, vendar vem, da so vsak dan z menoj in ob meni. Hvaležna sem, da sem se rodila in živim v Sloveniji, kjer dostopam do najboljše javne zdravstvene oskrbe, ki ni odvisna od mojega finančnega stanja. Pogosto rečem, da če bi živela v ZDA, bi bila že brezdomka ali celo pokojna.
Spomladi leta 2025 me je šokirala diagnoza – diseminirani plazmocitom. Je ena od oblik krvnega raka, ki ji rečejo tudi bolezen starejših. Povprečna starost bolnikov ob diagnozi je okrog 65 let, dve tretjini je moških. Sama sem bila ob diagnozi 20 let mlajša, brez pridruženih bolezni. Živim relativno zdravo, sploh zadnja leta še bolj skrbim za fizično kondicijo in telesno moč. Bolečinam v hrbtu sprva nisem pripisovala posebne pozornosti. Ko so se stopnjevale, se selile z enega konca hrbta na drugega in niso prenehale niti po pol leta, pa sem postala bolj pozorna. Ker nisem bila pogosto bolna, sem čutila, da nekaj res ni v redu. Fizioterapija ni pomagala, masaža tudi ne (ko bi vedela, kako mi pravzaprav škoduje ...). Bolečina se je iz hrbta razširila v rebra in se stopnjevala do te mere, da sem ob kihanju jokala. Osebna zdravnica me je s krajše poslala na daljšo fizioterapijo, ki mi ne bi prav nič koristila – prej celo škodila – če ne bi bila pred njo usekala diagnoza. Do nje sem prišla po golem naključju: po več letih sem se udeležila krvodajalske akcije. Analiza krvi je pokazala hude nepravilnosti in obvestilo Zavoda za transfuzijsko medicino moji osebni zdravnici je bilo usmeritev na pravo pot. Razen bolečin v kosteh drugih simptomov oziroma težav nisem imela. Krvodajalska akcija mi je rešila življenje. Moja darovana kri res ni pomagala drugemu, je pa pomagala meni sami.
Od prvega odvzema krvi na Kliničnem oddelku za hematologijo Interne klinike UKC Ljubljana so se vsi nadaljnji koraki odvili z neverjetno hitrostjo; punkcija in biopsija kostnega mozga, RTG, CT in magnetna resonanca celega telesa. V nekaj dneh je bil zastavljen načrt zdravljenja. Zaradi hude poškodbe vretenca zaradi bolezni sem bila pred zdravljenjem še urgentno sprejeta in v dveh dneh operirana na Kliničnem oddelku za travmatologijo UKC Ljubljana. En mesec pred operacijo sem bila še na fitnesu in masaži, vsak dan sem se sprehajala, ker so bile bolečine takrat manjše. Na oddelku pa me niso pustili do stranišča, ker je bilo vretence tik pred zlomom. Verjamem, da marsikdo/marsikaj bdi nad nami, in takrat sem si rekla, da so morali imeti angeli varuhi svetovni forum in se odločili, da bodo pazili name. V to še sedaj trdno verjamem.
V dolgotrajno in zelo zahtevno zdravljenje sem vstopila z največjo mero pozitivnosti in energije, verjela sem samo v uspeh. Čakali so me ambulantno in bolnišnično zdravljene, terapije s tabletami in injekcijami, kemoterapija in dvojna avtologna presaditev krvotvornih matičnih celic. Ves čas mi ob strani stojijo družina in prijatelji, stalno podporo pa imam tudi pri zdravnikih specialistih in drugem zdravstvenem osebju. Klinični oddelek za hematologijo poleg pomoči strokovnjakov s področja hematologije ponuja tudi drugo podporo – prehransko svetovanje, fizioterapijo, psihološko podporo. Pri takem zdravljenju je celostna podpora izjemnega pomena, vendar še zdaleč ne samoumevna. Vse ponujeno sem sprejela z odprtimi rokami in za vsakega posameznika sem iz srca hvaležna. Prepričana sem, da tudi zaradi te podpore moje zdravljenje poteka po najboljših možnih načrtih.
Diagnoza diseminiranega plazmocitoma mi je zamajala temelje in na novo postavila vrednostni sistem. Marsikatera skrb postane tako banalna. Zdravje je res najpomembnejša stvar na svetu. Zdravica "Na zdravje!" dobi težo in je ne izrečem več kar tako. Uživam v malenkostih in vsakem dnevu sproti. Objemi z ljubljenimi osebami so neprecenljivi. Pa tudi sprehodi po gozdu, poslušanje vetra v krošnjah dreves, pogled na cvetoče travnike.
Ko zbolimo za resno boleznijo, si najbolj od vsega želimo strokovnjake, ki znajo pomagati, sodobna zdravila, dostop do preiskav in občutek varnosti, da v najtežjih trenutkih nismo prepuščeni sami sebi. Iz srca hvala zdravstvenemu osebju, ki ostaja v javnem zdravstvu. Ki naredi vse, da pomaga bolnim, podnevi in ponoči, za vikende in praznike. Ki se stalno izobražuje, raziskuje in išče nove, naprednejše oblike zdravljenja. Pri moji bolezni je to izjemnega pomena, napredek zadnjih let pa izjemen. Za mojim zdravljenjem stojijo desetletja znanja, raziskav, organiziranosti zdravstvenega sistema in predanosti številnih ljudi, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne. Zato si želim, da bi znali javno zdravstvo ceniti tudi takrat, ko ga sami ne potrebujemo.
Sama sem dokaz, da javno zdravstvo ne rešuje le bolezni. Rešuje življenja. In za to sem in bom vedno iz srca hvaležna.
Maja Vodopivec Crkvenjaš, Kranj
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
