Kje v tej enačbi je sploh še človek?

Včasih je dovolj že zgodnje jutranje poslušanje radijskih poročil, da človek doume vso absurdnost in škodljivost smeri, v katero drvi naš svet. V enem samem informativnem bloku so se zvrstile tri novice, ki vsaka po svoje nastavljajo ogledalo sodobni družbi, v kateri sta humanost in razum kapitulirala pred kapitalom in militarizacijo.

Prva, zgodovinska novica: spomin na 35 let od podpisa Brionske deklaracije, s katero so bile ustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije in ki je za dobo treh mesecev zamrznila osamosvojitvene aktivnosti.

Druga novica: samo avtomobilski gigant VW napoveduje odpuščanje okrog 100.000 zaposlenih, kar bo kot učinek domin zmanjšalo naročila in pahnilo v nesrečo tudi na tisoče delavcev pri kooperantih, vključno z našimi podjetji v Sloveniji.

In tretja novica: generalni sekretar zveze NATO skorajda robanti in pritiska na države članice, da morajo namenjati astronomska sredstva za vojsko. Vse to se je dogajalo v času, ko so se na vrhu v Ankari od zaveznic pričakovali verodostojni načrti o izpolnjevanju še mnogo višjega cilja do leta 2035: porabe za obrambo v višini kar petih odstotkov BDP. V neuradnih izjavah je bilo slišati, da je to praktično neuresničljivo in da članice s figo v žepu zgolj čakajo konec Trumpovega mandata. Ne bi bilo prvič, saj so tudi cilj o dveh odstotkih BDP, zapisan že leta 2014, vse članice dosegle šele lani ob znatnem pritisku ZDA. Izkazalo se je namreč, da je Slovenija lani s friziranjem številk le navidezno dosegla dva odstotka.

Ob poslušanju teh dejstev se človek ne more upreti ključnemu vprašanju: Kje je pri vsem tem človek? Kje smo ljudje, naša eksistenca, naša varnost in dostojanstvo? Ali nam je res usojena ta večna, slepa gonja po rasti BDP in hiperprodukciji, ki očitno ne vodi več v blaginjo, temveč v lastni propad? Vse kaže na to, da bodo nastali viški svetovnih proizvodnih kapacitet grozljivo preusmerjeni v vojaško industrijo – v industrijo smrti, ki uničuje človeštvo in sam planet Zemljo.

Tako na primer časnik Financial Times že poroča, da se prav Volkswagen pogovarja z izraelskim državnim podjetjem Rafael Advanced Defense Systems o prestrukturiranju proizvodnje v svoji tovarni v Osnabrücku, kjer naj bi izdelovali komponente za sistem protiraketne obrambe Železna kupola (Iron Dome).

Ko poslušamo modrovanje naših "obrambnih strategov", da so izraelski oborožitveni sistemi tehnološko med najboljšimi na svetu, ker so "preizkušeni v realnih bojnih razmerah", in da moramo zaradi lastne varnosti z njimi intenzivno poglabljati državniško-poslovne stike, se človeku obrne želodec.

V devetih mesecih vojne v Gazi je bilo ubitih več kot 38.000 Palestincev, več kot 86.000 je ranjenih, za skoraj celotno prebivalstvo Slovenije pa razseljenih.

Evropski voditelji so za ustavitev te morije naredili le malo. Podatki razkrivajo, da je EU za ZDA druga največja dobaviteljica orožja Izraelu. Evropske države z davkoplačevalskim denarjem neposredno financirajo proizvajalce, ki oborožujejo Izrael. Trgovina pa poteka v obe smeri: EU že desetletja kupuje izraelsko orožje. Glavni izvozni hit so izstrelki, rakete in sistemi zračne obrambe (30 odstotkov vseh poslov), največji kupec izraelskega orožja pa je ostala prav Evropa, kamor je šlo 36 odstotkov celotnega izvoza v letu 2025 v skupni vrednosti 16 milijard evrov. To je toliko, kot znaša vsa letna javna poraba Slovenije (za šolstvo, zdravstvo, pokojnine, infrastrukturo in policijo skupaj).

Ko politiki govorijo o milijardah za orožje, gospodarstveniki pa o odpuščanju, se je vredno spomniti starega reka:

V vojni država daje topove, bogati volove, reveži pa svoje sinove. Ko se vojna konča, država vzame topove, bogati dobijo nove volove, reveži pa iščejo svojih sinov grobove.

Ali sploh še imamo čas, da se kot tako imenovana civilizirana družba – in vsak od nas posamično – prebudimo in poskušamo ustaviti to krvavo sokrivdo?

Dragan T. Grgić, Maribor