Organizacija združenih narodov (OZN) je lani prvič razglasila 12. julij za mednarodni dan upanja in ga torej letos praznujemo drugič. Ob besedi upanje človek pomisli tudi na besedi zaupanje in obupanje. Spomnimo pa se tudi pregovora, da upanje umre zadnje!? OZN je vendar najvišja organizacija človeške družbe za obrambo miru in sodelovanja ter ima za ta namen vrsto ustanov in ukrepov. Današnje razmere so res obupne, vendar je poziv k upanju res še edina možnost? Mar OZN, ki združuje 193 držav, res zmore samo še upanje?
Ta dan naj bi sicer spomnil našo človeško skupnost, po dveh uničujočih svetovnih vojnah, na tiste povojne dni, polne obljub in upanja, da se takšna morija ne ponovi nikoli več. Takrat, leta 1945, je bila sprejeta Ustanovna listina OZN, ki ji je leta 1948 sledila Splošna deklaracija o človekovih pravicah. In kam so nas ter vso človeško družbo v naslednjih osemdesetih letih pripeljali politiki? Nam danes, dobrih osemdeset let pozneje, res ostane le še upanje?
Odgovor je žal pritrdilen! Samovšečni ameriški predsednik s svojo kavbojsko politiko uničuje svojo državo in mednarodno skupnost, še posebej pravni red. Zmedeni evropski politiki namesto združevanja državljanov Evrope pospešeno kupujejo orožje in spodbujajo nacionalizme. Nesposobni slovenski politiki pa sramotijo državo in poglabljajo razkol med ljudmi. Vsi skupaj pa nas očitno vodijo v klavnico tretje svetovne vojne! Politiki so zlorabili naše zaupanje, z oboroževanjem ogrožajo mir, namesto sodelovanja spodbujajo nacionalizme, predvsem pa uničujejo mednarodne ustanove - z OZN na čelu.
Dejanske razmere v svetu so namreč strašljive: preko tri tisoč milijard letno porabimo za nakup orožja (330 milijonov na uro za ubijanje!); preko petdeset večjih ali manjših vojn (na območjih, kjer živi tudi 520 milijonov otrok, od tega jih kot vojakov sodeluje 300 tisoč!) – med njimi tudi genocidne (iztrebljevalne) vojne; preko 120 milijonov beguncev (od tega 50 milijonov otrok); 270 milijonov umirajočih zaradi lakote; razlika med bogatimi in revnimi se povečuje; hitro rastejo nacionalizmi in avtoritarni režimi; spodbuja se sovraštvo; nadaljujeta se ropanje planeta in posledično izumiranje živih bitij; vse več je podnebnih sprememb; itd.
Ob vsem tem sicer lahko sedimo, gledamo in upamo. Lahko pa se spomnimo, da ima upanje dva otroka, in sicer jezo ter pogum. Jezo zaradi sedanjih razmer in krivic ter pogum, da te razmere spremenimo. Čas je, da podpremo ta dva otroka upanja in prihodnost vseh otrok sveta! V tem primeru pa ni dovolj beseda upanje, pač pa je potrebno dejanje upora! Odločitev za upor in za spremembe potrebujejo Slovenija, Evropa in svet, pa tudi OZN. Čas je, da z uporom od politikov zahtevamo spremembe za mir, sodelovanje in spoštovanje mednarodnega pravnega reda! Za to smo jih izvolili, jih plačujemo in smo jim zaupali vodenje, ne pa, da nam (kot zadnje ?!) ponujajo upanje!
Janez Zadravec Klugler, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
