Privatno bančništvo: Bančne tajnosti ni več. Kaj torej prinaša privatni bančnik

Recimo, da ste po tridesetih letih prodali podjetje ali svoj delež v njem. Lahko bi šlo tudi za dediščino, prodano nepremičnino ali prihranke iz časa dolge kariere. Denar je nenadoma na računu, a tam skoraj nič ne prinaša. Dvanajst bank in hranilnic v Sloveniji za denar na osebnem računu plačuje od nič do 0,01 odstotka obresti na leto. Pri 300.000 evrih je to največ 30 evrov na leto, pri nekaterih bankah nič. Jamstvo za vloge pa krije le 100.000 evrov pri posamezni banki. 

Takih situacij bo v Sloveniji vse več. "Velik del podjetij bo v naslednjih letih vstopil v fazo prenosa lastništva ali vodenja," je maja v Mojem uspehu zapisal urednik Mitja Sagaj. Ko premoženje pri banki preseže nekaj sto tisoč evrov, je smiselno razmisliti tudi o privatnem bančništvu. Izraz morda še vedno zveni "švicarsko" in asociira na tajnost in molk. A z današnjo storitvijo ima to malo skupnega. 

Od molka k pogovoru 

Oktobra 1932 je francoska policija vstopila v pariški hotel, kjer je baselska banka Basler Handelsbank na skrivaj sprejemala stranke. Oba direktorja so zaslišali. V njunih beležkah je bilo več kot tisoč imen francoskih imetnikov računov, med njimi industrialci, štirje parlamentarci, dva škofa in okoli ducat generalov. Za švicarske bankirje je bila afera opozorilo. Novembra 1934 je Švica sprejela zakon, ki je kršitev bančne tajnosti opredelil kot kaznivo dejanje. Bančniku, ki bi jo prekršil, je grozil zapor. 

O tem, zakaj je zakon nastal, se je pozneje razširila lepša razlaga: ščitil naj bi judovske varčevalce pred nacisti. Zgodovinarji jo imajo za mit. Zgodba se je prvič pojavila šele leta 1966, v glasilu banke Credit Suisse. Namenjena naj bi bila predvsem Američanom, ki so takrat vse bolj pritiskali na švicarsko tajnost. 

Tajnost je zdržala še več kot štirideset let. Načeli so jo šele ukradeni podatki in žvižgači. Nemška obveščevalna služba je kupila ukradene podatke o strankah liechtensteinske banke LGT. Februarja 2008 so davčni preiskovalci potrkali na vrata šefa nemške pošte Klausa Zumwinkla. Odstopil je in kasneje dobil pogojno kazen ter milijon evrov globe. 

Leto pozneje je padla še UBS. Njen nekdanji bančnik Bradley Birkenfeld je ameriškim oblastem razkril, kako je banka Američanom pomagala skrivati denar pred davkarijo. Za eno od strank je diamante čez mejo prenesel kar v tubi zobne paste. UBS je plačala 780 milijonov dolarjev kazni in izdala imena tisočih ameriških strank. Birkenfeld je odsedel 31 mesecev zapora, nato pa od ameriške davčne uprave dobil 104 milijone dolarjev nagrade. Dokončno je tajnost pokopal mednarodni dogovor: od leta 2018 Švica tujim davčnim upravam samodejno pošilja podatke o računih njihovih rezidentov. 

Slovenci pri tem niso bili izjema. Denar so radi nosili v avstrijske banke ali ga skrivali doma, je leta 2006 v intervjuju za magistrsko delo na ljubljanski ekonomski fakulteti povedal privatni bančnik. A tudi Avstrija je morala popustiti. Pod mednarodnim pritiskom je leta 2000 ukinila anonimne hranilne knjižice. Danes finančna uprava podatke o računih Slovencev v tujini dobiva samodejno. Račun v Gradcu ali Celovcu je povsem zakonit, a ga mora lastnik v osmih dneh prijaviti. 

Kdo uporablja privatno bančništvo 

Privatno bančništvo je namenjeno premožnim posameznikom in njihovim družinam. Paket sklene fizična oseba, prag pa banke praviloma merijo glede na likvidno finančno premoženje. Premoženje pride po različnih poteh: npr. z dediščino, s prodajo nepremičnine, z visokimi dohodki ali iz podjetja. Podjetniki so med strankami pomembna skupina, pri NLB so leta 2014 predstavljali dobro tretjino strank privatnega bančništva. 

Ločen paket privatnega bančništva z javno objavljenim vstopnim pragom imata pri nas NLB in OTP banka. NLB je na voljo strankam z več kot  300.000 evrov finančnega premoženja. Finančno premoženje pomeni denar, depozite in naložbe, nepremičnine torej praviloma ne štejejo. Pri OTP je prag 250.000 evrov na računu, v depozitih, skladih ali vrednostnih papirjih. Znesek lahko stranka zbere tudi v šestih mesecih po sklenitvi paketa, kar je pomembno za nekoga, ki kupnino šele pričakuje. Bolj točne informacije so na voljo na spletnih straneh obeh bank ter na Obrestuj.si.  

Pod tem pragom banke ponujajo osebno ali premium bančništvo 

Finančno premoženje Slovencev raste, največ ga je še vedno v bančnih vlogah, 44 odstotkov. Gospodinjstva imajo v bankah okoli 31 milijard evrov, skoraj devet desetin na računih, s katerih lahko denar dvignejo kadar koli. 

Ko na račun pride kupnina 

Prvi pogovor z banko se pogosto ne začne pri naložbah, ampak pri izvoru denarja, ki ga mora banka po zakonu poznati. 

Sledi pogovor o tem, čemu je denar namenjen. Del ga boste morda potrebovali v nekaj mesecih, za davek, nakup hiše ali za kaj tretjega. Del lahko čaka leta. Privatni bančnik pomaga sestaviti načrt in denar razporediti med račun, depozite in naložbe. Razlike v evrih pa že pri osnovnih opcijah niso majhne. Sto tisoč evrov na osebnem računu prinese največ deset evrov na leto. Enoletna vezava istega zneska pri slovenskih bankah v začetku oktobra prinese od približno 700 do 2500 evrov brez posebnih pogojev. Akcijske ponudbe s pogoji, kot sta nov račun in prenos plače, trenutno dosežejo bruto obrestno mero do 3,1 odstotka. 

Kaj stranka dobi 

Na prvem mestu je človek. Privatni bančnik je načeloma stranki na voljo za vse bančne posle, od vsakdanjih do zapletenih, in se z njo dobi tudi doma ali v podjetju, ne le v poslovalnici, naložbe pa pregledata na rednih sestankih. Odnosi so praviloma dolgi, NLB navaja stranke, ki so pri njej več kot dvajset let. Stranki zato zgodbe ni treba vsakič pripovedovati znova. 

Drugo je pregled. Premožnejši ljudje imajo denar pogosto razdrobljen: nekaj na računih, nekaj v skladih, nekaj v podjetju, nekaj pri drugi banki. Sprva jim pomagajo različni ponudniki ali družinski člani, ki "nekaj malega vedo o delnicah", je že leta 2014 zapisala NLB v reviji o privatnem bančništvu. Danes privatni bančnik lahko ponudi skupno poročilo o premoženju in redna obvestila o dogajanju na trgih in spremembah zakonodaje. 

Tretja stvar je čas. Lastnik, ki je trideset let vodil proizvodnjo, se po prodaji ne želi spremeniti v borznega analitika. Bančnik prevzame vsakdanje posle, pripravi predloge naložb in poročila, zato ni potrebno, da lastnik vse spremlja sam. Kako globoko se bo vključil, je njegova izbira. 

Stranke imajo preko privatnega bančnika dostop tudi do zahtevnejših naložb. Med njimi so alternativni skladi, na primer taki, ki vlagajo v podjetja zunaj borze ali v nepremičnine. Skladi, ki vlagajo v podjetja zunaj borze, so praviloma "odprti" sedem do deset let ali več. Denar je ves čas vezan, izstop pred koncem je praviloma mogoč le s prodajo deleža drugemu vlagatelju. V ponudbi so lahko tudi bolj kompleksni, strukturirani produkti različnih vrst. 

Po navadi je v paketu privatnega bančništva vključena davčna pomoč, v različnih oblikah in obsegu. 

Kakšna je dodana vrednost privatnega bančništva 

NLB je leta 2014 kot najpogostejše cilje strank naštela dediščino za potomce, upravljanje denarja od prodaje deleža v podjetju ali nepremičnine, prihranke za pokojnino in razdelitev premoženja po ločitvi. Skupno jim je, da gre za velik znesek in dolgoročno odločitev. 

Manj dodane vrednosti privatno bančništvo doprinaša ljudem, ki imajo preprost portfelj in radi odločajo sami. Tudi premožni ljudje po svetu v povprečju skoraj tretjino premoženja upravljajo sami. Del vrednosti bančnika je lahko tudi v tem, da stranko odvrne od prenagljene prodaje v paniki ali nakupa v evforiji. Koliko je to vredno v denarju, naj presodi posameznik sam. 

Dostop do alternativnih skladov in strukturiranih produktov 

Slovenski vlagatelj ima na prvi pogled ozko izbiro: račun, depozite, vzajemne sklade in delnice na borzi. Privatno bančništvo ta nabor razširi. NLB strankam privatnega bančništva ponuja naložbe v alternativne investicijske sklade pogodbenih partnerjev, kot so ALFI RE, ALFI PE in NLB Skladi. OTP banka v privatnem bančništvu svetuje tudi pri strukturiranih produktih. Stranka tako dobi dostop do strategij, ki jih v običajni poslovalnici ni. 

Alternativni skladi odprejo del gospodarstva, ki ga borza ne pokrije. Vlagajo v podjetja zunaj borze, v poslovne nepremičnine ali podjetjem posojajo mimo bank. ALFI RE na primer vlaga v poslovne nepremičnine, ALFI PE prek sklada skladov v tuje sklade zasebnega kapitala. Donos takega sklada izhaja iz razvoja podjetij in najemnin, ne iz dnevnih borznih tečajev. Nekdanji lastnik podjetja take naložbe pozna bolje, kot si misli. Tudi njegov delež ni imel borzne cene. 

Strukturirani produkti prinesejo prilagodljivost. To so vrednostni papirji, ki jih izdajo velike banke, izplačilo pa vežejo na delnico, borzni indeks, obrestno mero ali tečaj. Produkt lahko ob zapadlosti vrne glavnico in doda del rasti indeksa. Lahko pa plačuje višji kupon, dokler indeks ne pade pod dogovorjeno mejo. Vlagatelj tako naložbo prilagodi svojemu pričakovanju o trgu in tveganju, ki ga je pripravljen sprejeti. Več zaščite pomeni manj donosa. 

Alternativne sklade je praviloma dovoljeno tržiti le profesionalnim vlagateljem. Posameznik brez tega statusa lahko vlaga v specialni investicijski sklad, če pisno izjavi, da se zaveda vseh tveganj, in se s pogodbo zaveže vložiti vsaj 50.000 evrov. Status profesionalne stranke lahko pisno zahteva vsak. Banka ga prizna, če presodi, da stranka razume tveganja, in če ta izpolnjuje vsaj dva od treh pogojev: 

• finančni instrumenti in denarni depoziti v njegovem portfelju presegajo 500.000 evrov; 
• v zadnjem letu je na ustreznih trgih opravil povprečno vsaj deset večjih poslov na četrtletje; 
• vsaj eno leto dela ali je delal v finančnem sektorju na položaju, ki zahteva poznavanje takih poslov. 

S statusom se stranka odpove delu zakonske zaščite, tudi delu pravic iz jamstva za terjatve vlagateljev. 

Večje možnosti prinesejo tudi drugačna tveganja. Denar je v skladu zasebnega kapitala vezan praviloma deset let, izstop prej je mogoč le s prodajo deleža drugemu vlagatelju, običajno s popustom. Strukturirani produkt je toliko varen, kolikor je varen njegov izdajatelj, jamstvo za vloge ga ne krije. Prav tu je bančnik najbolj koristen. Pomaga presoditi, kateri del premoženja lahko čaka, in izbrati strategijo, ki temu ustreza. 

Stroški 

Paket privatnega bančništva, torej račun, kartice in bančnik, ima svojo ceno. Ena od bank paketa ne zaračuna, dokler finančno premoženje stranke dosega prag, pod njim pa ga zaračuna mesečno. Paket je le del stroška, naložbene storitve se plačujejo posebej. 

Za upravljanje premoženja ponudniki praviloma zaračunajo odstotek vrednosti portfelja, pogosto pa še delež dobička. Ceno objavijo v ceniku ali jo dogovorijo v pogodbi. Prištejejo se tekoči stroški skladov v portfelju. Ti se ne zaračunajo posebej, ampak se sproti odštevajo od vrednosti sklada. V EU so v letih 2020–2024 povprečno znašali 1,38 odstotka na leto pri delniških skladih, ki niso ETF, in 0,22 odstotka pri delniških borznih skladih (ETF). 

Privatno bančništvo je danes predvsem dogovor z bančnikom, ki dobro pozna vas, vašo družino in vaše premoženje. Največ pomeni ob velikem enkratnem prilivu, ob prenosu podjetja ali dediščine in kadar zmanjka časa za lastno upravljanje portfelja. Manj pri preprostem portfelju in vlagatelju, ki rad odloča sam.

Opomba: Članek je informativen in ne predstavlja finančnega, davčnega ali pravnega nasveta.